id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Držečnik | Držečnik Znani nosilci priimka | Janko Držečnik (1913—2001), zdravnik kirurg
Luka Držečnik, dolgoletni predsednik Kulturnoumetniškega društva Stane Sever Ribnica na Pohorju
Maksimilijan Držečnik (1903—1978), škof, teolog, pastoralni sociolog |
U-496 | U-496 | U-496 je bila nedokončana vojaška podmornica razreda XIV nemške Kriegsmarine med drugo svetovno vojno. |
U-496 | U-496 Zgodovina | Gradnjo podmornice so naročili 14. decembra 1943, pri čemer se je sama gradnja pričela 8. februarja 1944 in je potekala vse do 23. septembra istega leta, ko so gradnjo preklicali. Dokončani del so nato razrezali. |
Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation tudi Šenjang Aerospace Corporation (kitajsko: 沈阳飞机公司; pinjin: Shěnyáng fēijī gōngsī) je kitajski proizvajalec večinoma vojaških letal. Podjetje je bilo ustanvoljeno leta 1953 in velja za najstarejšega kitajskega proizvajalca letal. Sedež podjetja je Šenjangu, Liaoning, Kitajska. Podjetje je podružnica od skupine Aviation Industry Corporation of China (AVIC). Šenjang Aircraft Corporation je pomagal pri ustanoviti drugih letalskih podjetij kot so Čengdu Aircraft Industry Group ali Guidžou Aircraft Industry Co.
Šenjang je v preteklosti licenčno proizvajal sovjetska letala kot so MiG-15, MiG-17, MiG-21, Tu-16 in zadnjem času Su-27. V nekaterih primerih je šlo tudi za nelicenčno kopiranje. |
Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation Lovska letala | J-2, kitajska verzija lovca Mikojan-Gurevič MiG-15
Šenjang J-5, kitajska verzija lovca Mikojan-Gurevič MiG-17
Šenjang J-6, kitajska verzija lovca Mikojan-Gurevič MiG-19
Čengdu J-7, kitajska verzija lovca Mikojan-Gurevič MiG-21, kasneje ga je proizvajal Čengdu
Šenjang J-8, kitajski lovec 3. generacije, NATO oznaka: Finback
Šenjang J-11, kitajska verzija lovca Suhoj Su-27. |
Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation V razvoju | Šenjang J-31 - lovec 5. generacije
Šenjang J-15 - palubni lovec
Šenjang J-16 - lovsko letalo |
Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation Bombniki | Šjan H-6, kitajska verzija bombnika Tupoljev Tu-16 "Badger"
Nančang Q-5 lovski bombnik, kasneje ga je proizvajal Nančang Aircraft |
Šenjang Aircraft Corporation | Šenjang Aircraft Corporation Motorji | WS-10, Tajhang, turboventilatorski motor
WP-14, Kunlun, turboreaktivni motor |
Keith Rodney Park | Keith Rodney Park | Sir Keith Rodney Park GCB, KBE, MC s ploščico, DFC, novozelandski vojaški pilot, letalski as in general, * 15. junij 1892, † 6. februar 1975.
Sprva navadni vojak v Novozelandski poljski artileriji se je med prvo svetovno vojno povzpel do častnika. Nato je prestopil v Britansko kopensko vojsko, leta 1917 pa še v Kraljevo vojno letalstvo. Ob koncu vojne je imel priznanih 5 uničenih letal in 14 (od tega en skupni) poškodovanih letal.
Med drugo svetovno vojno se je odlikoval kot taktični poveljnik dveh najpomembnejših bitk Kraljevega vojnega letalstva: za Britanijo in za Malto. |
Vede o Zemlji | Vede o Zemlji | Véde o Zêmlji (tudi znánosti o Zêmlji ali géoznánosti) so naravoslovne vede, ki raziskujejo Zemljo in pojave na njej. Te vede so geologija, geofizika, meteorologija, fizikalna geografija v nasprotju z geomorfologijo, pedologijo, mineralogijo, paleontologijo (tudi paleobiologija), sedimentologijo, geodezijo in drugimi vedami. Vede o morju in okoljske vede so veje vede o Zemlji. Vede o Zemlji lahko obravnavamo kot veje planetologije. |
Vede o Zemlji | Vede o Zemlji Seznam glavnih tem ved o Zemlji | ekonomska geologija
okoljska geologija
geokemija
geokronologija
geomagnetizem
geomorfologija
gemologija
geostatistika
zgodovinska geologija
pomorska geologija
metamorfna geologija
meteorologija
mineralogija
rudarstvo
oceanografija
paleogeografija
paleontologija
pedologija
planetarna geologija
fizikalna geodezija
fizikalna geologija
petrogeologija
kvartarna geologija
sedimentologija
seizmologija
stratigrafija
strukturalna geologija
vulkanologija |
Brūno Kalniņš | Brūno Kalniņš | Brūno Kalniņš, latvijski general, * 7. maj 1899, Tukums, Ruski imperij, † 26. marec 1990, Stockholm, Švedska. |
Pietro Bernini | Pietro Bernini | Pietro Bernini (6. maj 1562 – 29. avgust 1629) je bil italijanski kipar. Bil je oče enega najslavnejših umetnikov baroka, Gian Lorenza Berninija, pa tudi kiparja in arhitekta Luigija Berninija. |
Pietro Bernini | Pietro Bernini Življenjepis | Bernini se je rodil v kraju Sesto Fiorentino v Toskani. Preselil se je v Neapelj, da bi tam delal na Certosi di San Martino, in Gian Lorenzo se je rodil v Neaplju leta 1598. Leta 1605 se je družina preselila v Rim pod zaščito kardinala Scipioneja Borgheseja. V Rimu je delal na različnih projektih za papeža Pavla V., drugega Borgheseja, vključno s Pavlinsko kapelo v baziliki Santa Maria Maggiore.
Eden najbolj znanih prispevkov Pietra Berninija mestu Rim je Fontana della Barcaccia (Vodnjak stare ladje), ki spominja na nasedlo ladjo in je ob vznožju Španskih stopnic. Dal jo je zgraditi papež Urban VIII. in leta 1627. Sodeloval je tudi pri Neptunovem vodnjaku v Neaplju, dokončanem med letoma 1600 in 1601.
Starejši Bernini je sprva sodeloval s svojim sinom (na primer pri Dečku z zmajem leta 1617), a ga je kasneje zasenčil sinov talent, okoli leta 1617 pa končal kariero neodvisnega kiparja, očitno vesel, da lahko deluje kot sinov pomočnik. Umrl je v Rimu, star 67 let. |
Ernesto Civardi | Ernesto Civardi | Ernesto Civardi, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 21. oktober 1906, Fossarmato, † 28. november 1989. |
Ernesto Civardi | Ernesto Civardi Življenjepis | 29. junija 1930 je prejel duhovniško posvečenje.
17. maja 1967 je postal tajnik Svete konsistorialne kongregacije, 26. junija je bil imenovan za naslovnega nadškofa Serdice in 16. julija istega leta je prejel škofovsko posvečenje.
30. junija 1979 je bil povzdignjen v kardinala in imenovan za kardinal-diakona S. Teodoro. |
Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij | Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij | Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (kratica CJMMK) je raziskovalna enota, ki deluje v sklopu Inštituta za družbene vede Fakultete za družbene vede v Ljubljani; ustanovljen je bil leta 1966.
Center izvaja številne statistične raziskave na različnih področjih družbenih vprašanj. Ustanovitelj in dolgoletni vodja centra je bil Niko Toš. |
Polhi | Polhi | Polhi (znanstveno ime Gliridae) so družina glodavcev, podobnih mišim, od katerih se najlažje ločijo po košatem repu. V splošnem so nočno aktivne, vsejede živali, razširjene po Starem svetu. Vrste, ki živijo v območjih z zmernim podnebjem, so znane po dolgotrajni hibernaciji, ki lahko traja tudi pol leta ali več, v ta namen si jeseni naberejo obilne zaloge podkožne tolšče, kar je posebnost med glodavci. |
Polhi | Polhi Sistematika in evolucija | Polhi so ena najstarejših še živečih družin glodavcev. Njihovi najbližji sorodniki so veverice (družina Sciuridae). Prvi znani fosilni ostanki so iz zgodnjega eocena, največjo pestrost pa so dosegali v miocenu, ko so bili že bolj ali manj jasno razdeljeni v sedanje rodove. Opisanih je 28 vrst, ki jih združujemo v devet rodov:
Poddružina Graphiurinae
rod Graphiurus
Graphiurus angolensis
Graphiurus christyi
Graphiurus johnstoni
Graphiurus kelleni
Graphiurus lorraineus
Graphiurus microtis
Graphiurus monardi
afriški polh (Graphiurus murinus)
Graphiurus ocularis
Graphiurus platyops
Graphiurus rupicola
Graphiurus surdus
Graphiurus nagtglasii
Graphiurus crassicaudatus
Poddružina Leithiinae
rod Chaetocauda
Chaetocauda sichuanensis
rod Dryomys
Dryomys laniger
Dryomys niethammeri
drevesni polh (Dryomys nitedula)
rod Eliomys
Eliomys melanurus
Eliomys munbyanus
vrtni polh (Eliomys quercinus)
rod Muscardinus
podlesek (Muscardinus avellanarius)
rod Myomimus
tankorepi polh (Myomimus personatus)
Myomimus roachi
Myomimus setzeri
rod Selevinia
slanušni polh (Selevinia betpakdalaensis)
Poddružina Glirinae
rod Glirulus
japonski polh (Glirulus japonicus)
rod Glis
navadni polh (Glis glis)
Za Slovenijo so znane tri vrste: navadni polh, vrtni polh in podlesek. Znan je predvsem navadni polh, okrog katerega se je na Slovenskem razvila tradicija polharjenja. |
Guidobaldo del Monte | Guidobaldo del Monte | Guidobaldo del Monte, italijanski matematik, filozof in astronom, * 11. januar 1545, Pesaro, † 6. januar 1607, Mombaroccio. |
Guidobaldo del Monte | Guidobaldo del Monte Življenje | Del Montejev oče, Ranieri, je bil iz vodilne bogate družine v Urbinu. Ranieri je bil oficir v vojski urbinskega vojvode Guidobalda II. della Rovere in avtor dveh knjig o vojaški arhitekturi. Urbinski vojvoda ga je počastil z naslovom markiza del Monte, zato je družina postala del plemiškega stanu še pred rojstvom Guidobalda.
Po smrti svojega očeta je del Monte podedoval naslov markiza. Leta 1564 je študiral matematiko na Univerzi v Padovi. Medtem je postal prijatelj velikega italijanskega pesnika Torquata Tassa. Možno je, da je del Monte poznal Tassa še preden sta skupaj študirala v Padovi, saj je bil Tasso skoraj enako star kot on in se je z vojvodovim sinom od leta 1556 izobraževal na urbinskem dvoru. Del Monte je nato služil kot vojak v nastalem konfliktu na Madžarskem, med Habsburškim in Osmanskim cesarstvom.
Po služenju v vojski se je vrnil na svojo posest (Monte Baroccio) Mombaroccio, v Marche, kjer je imel čas za raziskovanje matematike, mehanike, astronomije in optike. Študiral je matematiko pod Federicom Commandinom in v tem obdobju postal eden od njegovih najboljših učencev. Postal je tudi prijatelj Bernardina Baldija, ki je bil istočasno tudi učenec Commandina. Dopisoval si je s takrat pomembnejšimi matematiki, med njimi so bili tudi Giacomo Contarini, Francesco Barozzi in Galileo Galilei. |
Guidobaldo del Monte | Guidobaldo del Monte Del Monte in Galilei | Del Monte je bil pomemben dejavnik v Galilejevi akademski karieri. Galileo, obetaven, a brezposelni 26-letnik, je napisal esej o hidrostatičnem ravnovesju, v katerem je del Monte uvidel čisto genialnost. Nato je pohvalil Galileja svojemu bratu, ki je Galilea priporočil toskanskemu vojvodi Ferdinandu I. Medičejskem. Pod njegovim pokroviteljstvom je Galileo leta 1589 dobil profesuro za matematiko na Univerzi v Pisi. Del Monte je postal resnični Galilejev prijatelj in mu znova pomagal leta 1592, ko se je Galileo prevzel vodenje katedre za matematiko na isti univerzi. Ne glede na njuno prijateljstvo, je bil del Monte kritik Galileovega načela izohroničnosti nihala in njegove uporabnosti pri merjenju časa, kar je bilo pomembno odkritje, ki ga je del Monte v skladu z avtoriteto Aristotelove fizike videl kot nemogoče. |
Guidobaldo del Monte | Guidobaldo del Monte Dela in izumi | Njegov izum pripravljalnega instrumenta za konstruiranje pravilnih mnogokotnikov in deljenje črt v poljubno število odsekov je bil vključen kot značilnost geometrijskega in vojaškega kompasa Galilea.
Napisal je vplivno knjigo o perspektivi z naslovom Perspectivae Libri VI, ki je bila objavljena v Pesaru leta 1600. Vključuje izreke, ki jih je sklepal po pogostih omembah iz Evklidovih Elementov. Nekateri slikarji, arhitekti in gledališki scenograf Nicola Sabbatini so to geometrijsko znanje uporabili v svojih delih. Del Montejeva knjiga Liber mechanicorum je veljala za največje delo o statični znanosti po antiki. Bila je vrnitev h klasični grški točnosti in je namenoma zavračala Nemorarijev, Tartaglijev in Cardanov pristop. V njej jih je kritiziral, zaradi njihovih domnev, da se vsa telesa premikajo vzdolž poti, katera se steka k središču Zemlje. V knjigi se je strogo držal načela, ki govori o tem, da je več sile potrebno za premik večje teže, kot pa tiste sile, ki je potrebna za ohranjanje gibanja teže. S tem je želel povedati, da morata biti statičnost in dinamičnost jasno ločeni. Del Monte je pisal tudi knjige o astronomiji. Pomembnejši sta Planisphaeriorum in Problematum astronomicorum. |
Kubanska rumba | Kubanska rumba | Rumba je splošni izraz za družino tolkalnih ritmov, napisanih v 2/4 ali 4/4 taktu. Ti vzorci so sinkopirani s poudarkom na offbeat. Vezaji povezujejo note čez onbeat (normalno poudarjeno dobo). Ime je kot sopomenka za hiter kubanski plesni slog, ki je v zgodnjih 30. letih osvojil Združene države Amerike. V resnici se rumba (po špansko zabava) imenuje kubanski ljudski ples že od poznega 19. stoletja naprej. |
Galina Čajka | Galina Čajka | Galina Čajka Kuhar, slovenska balerina kazahstanskega rodu, * 1. april 1971, Almaty. |
Galina Čajka | Galina Čajka Življenjepis | Diplomirala je leta 1989 na Baletni akademiji A. Vaganove v Sankt Peterburgu. Po diplomi je postala članica Narodnega gledališča Abaja v Almatyju, leta 1991 pa je postala članica nasambla Narodnega gledališča Musorgskega v Sankt Peterburgu. Leta 1994 je postala članica in leta 1999 solistka v ansamblu mariborskega Baleta. |
Galina Čajka | Galina Čajka Nagrade | Nagrada Lydie Wisiakove za upodobitev vlog Nikije in Gamzati v baletu Bajadera. |
Impoljski potok | Impoljski potok | Impoljski potok je potok, ki se v jugovzhodno od naselja Sevnica kot desni pritok izliva v reko Savo. Njegovi povirni kraki so Kosmatec, Hudournik in Javorje.
|
423 Diotima | 423 Diotima | 423 Diotima (mednarodno ime je tudi 423 Diotima) je velik asteroid tipa C (po Tholenu in SMASS) v asteroidnem pasu.
|
423 Diotima | 423 Diotima Odkritje | Asteroid je odkril francoski astronom A. Charlois ( 1864 – 1910) 7. decembra 1896 v Nici. Imenuje se po Diotimi iz Mantineje, ki je bila učiteljica Sokrata. |
423 Diotima | 423 Diotima Lastnosti | Asteroid Diotima obkroži Sonce v 5,37 letih. Njegova tirnica ima izsrednost 0,039, nagnjena pa je za 11,232° proti ekliptiki. Njegov premer je 208,77 km, okoli svoje osi se zavrti v 4,775 urah . |
Ospedale del Ceppo (Pistoia) | Ospedale del Ceppo (Pistoia) | Ospedale del Ceppo je srednjeveška bolnišnica, ustanovljena leta 1277 v Pistoiji v Toskani v osrednji Italiji. |
Ospedale del Ceppo (Pistoia) | Ospedale del Ceppo (Pistoia) Zgodovina | Po tradiciji je Ospedale leta 1277 ustanovila družba Santa Maria ali del Ceppo dei poveri. Leta 1345 dokumenti omenjajo tekoča dela za nov samostan, oratorij in domus (prebivališče za ženske). Glavna mestna bolnišnica je postala po donacijah, prejetih po črni smrti leta 1348. Sprva je bila pri stolničnem kapitlju, od leta 1350 pa je občina Pistoia poskušala prevzeti smer podjetja. Po osvojitvi Pistoije s strani Firenške republike (1401) so Florentinci uradno potrdili laični status bolnišnice. Leta 1456 so upravitelji bolnišnice florentinskemu arhitektu Michelozzu di Bartolomeu naročili obnovo stavbe. Izvolitev spedalinga (rektorja) je bila pogosto sporna med plemenitimi družinami Pistoiese, kar je včasih povzročalo ljudske pretrese, kakršen je bil leta 1498. Leta 1494 je bila Compagnia del Ceppo izgnana, bolnišnico pa je vodil občinski priori. Leta 1501 je bila bolnišnica predana bolnišnici Santa Maria Nuova v Firencah; florentinski spedalingo Leonardo Buonafede je v tem obdobju naročil izvedbo friza, ki je zdaj glavna značilnost monumentalne fasade. Leta 1784 je veliki vojvoda Leopold II. Habsburško-Lotarinški iz Toskane združil bolnišnico z novo entiteto, vključno z drugo pistoiješko bolnišnico San Gregorio, Spedali Riuniti di Pistoia, spedalingo, se je vrnil v Pistoiesanom. |
Ospedale del Ceppo (Pistoia) | Ospedale del Ceppo (Pistoia) Opis | Sedanji kompleks je rezultat vrste dozidav in obnov prvotne zgradbe iz 13. stoletja, ki ustreza današnji corsia di Sant'Atto, velikemu krilu z velikimi okni, ki so danes obstaja po prenovi iz 16. stoletja. V 15. stoletju so bili dodani krilo in sedanja fasada, leta 1502 je bila zgrajena renesančna arkadna loža, ki jo je navdihnil Ospedale degli Innocenti v Firencah. Ložo krasi keramični glazurni friz, ki ga je leta 1525 izvedel Santi Buglioni: (oblačenje golih, namestitev romarjev, obisk bolnikov, obisk zapornikov, pokop mrtvih, hranjenje lačnih, hranjenje žejnih). Prizori, ki prikazujejo dela, so prepleteni s figurami Kreposti (Razumnost, vera, ljubezen, upanje in Pravičnost), ki jih uokvirjajo okrašeni pilastri. Dve harpiji na vogalih zaključujeta delo. Friz je bil izdelan od leta 1525 po naročilu florentinske bolnišnice Leonardo Buonafede, ki se v prizorih pojavlja v beli obleki s črno pelerino, da bi vodil vsakodnevne dejavnosti bolnišnice. Zadnja desna plošča je bila leta 1586 zamenjana z novo, ki jo je izdelal Filippo di Lorenzo Paladini, brez lošča. Na njem je namesto Buonafede zastopana takratna bolnišnica Bartolomeo Montichiari.
Tonde iz leta 1525 je izdelal Giovanni della Robbia, in prikazujejo:
V prvem tondu Oznanjenje nadangel oznani Marijino spočetje Odrešenika. Na dnu epigrafske črke A.N O.D NI.M D X X V.
V drugem tondu Marijina hvalnica Marija moli v nebeški slavi med angeli.
V tretjem tondu Obiskovanje Maria napove veseli dogodek Elizabeti. Na dnu črke M.A M.D. -B.I.M.E.F.V.T., z evangeličanskim pomenom Magnificat anima mea Domine Benedicta tu inter mulieres et Benedictus fructus ventris tui. (Evangelij po Luki Lk 1:46, 1:42).
in Medičejski grb.
Delo na frizu je ostalo nedokončano, saj se je pogrešalo sedmo ploščico, napiti žejnega. Razbite ostanke te ploščice so odkrili leta 1936 v bolnišnici, na mestu, kjer je družina Della Robbia hranila pečice.
Corsia di San Leopoldo (Krilo sv. Leopolda), danes sedež Pistoia Medical Academy, je bila prvotno namenjena nalezljivim bolnikom. |
Ospedale del Ceppo (Pistoia) | Ospedale del Ceppo (Pistoia) Medicinska šola | Lekcije v medicini so morale potekati v bolnišnici od začetka 16. stoletja, kot kaže predstavitev obiska bolne osebe (Obisk bolnika frize Della Robbie), ki so se je udeležili liki, interpretirani kot študentje.
Medicinska šola v Pistoji je bila ustanovljena leta 1666, njen sistem pa je uradno odobril veliki vojvoda Leopold II. Habsburško-Lotarinški leta 1784. Študij, razdeljen na tri smeri, je trajal šest let. Vzpostavljene so bile katedra za 'praktično medicino', 'kirurške zadeve', 'anatomijo', 'praktične primere', 'operacije in porodništvo', ki so jo leta 1844 zaradi pomanjkanja obiska zaprli.
V šoli se je izučil anatom Filippo Pacini.
V Muzeju kirurških instrumentov, postavljenem v majhni sobi stare bolnišnice, je zbirka medicinskih instrumentov, ki so se uporabljali v bolnišnici in starodavna medicinska besedila.
Lekarniški laboratorij hrani kozarce in opremo za pripravo zdravil in konzerviranje zdravilnih esenc. |
Trnava (Drava) | Trnava (Drava) | Trnáva je levi pritok Drave pri Središču ob Dravi v skrajnem vzhodnem delu Slovenskih goric. Njen začetek je v gozdnati grapi pod vasjo Vrbovica v severnem delu Medžimurskih goric na Hrvaškem, sprva teče proti jugu po razmeroma široki, mokrotni dolini, nato zavije proti jugozahodu. Pri vasi Preseka se ji z desne pridruži potok Šantavec, pod vasjo pa doseže slovensko-hrvaško državno mejo, kjer se ji z desne pridruži istoimenski pritok (Trnava) iz Vuzmetincev. Ko vstopi na slovensko ozemlje, teče proti jugu po široki dolini, nato skozi Središče ob Dravi, nekaj niže pa se izlije v enega od starih rokavov Drave.
Na hrvaškem ozemlju je potok ostal v naravnem stanju in živahno vijuga po dolinskem dnu, obdan z gostim obvodnim rastlinjem. Mestoma so ob njem tudi obsežnejši logi, drugod segajo njivske površine in travniki vse do struge potoka. Dolinsko dno je večinoma neposeljeno, saj je mokrotno in izpostavljeno poplavam. Tudi na slovenskem ozemlju je potok ostal v naravnem stanju, reguliran je le skozi Središče ob Dravi in naprej do izliva. Ob dolgotrajnejših padavinah so najnižji deli dolinskega dna lahko za krajši čas poplavljeni. Del vodotoka med Godeninci in Središčem ob Dravi je
zaradi dobro ohranjenih delov struge in obvodnega rastja vključen v seznam naravnih vrednot lokalnega pomena.
Po spodnjem delu doline ter mimo vasi Godeninci in Preseka je v rimski dobi potekala pomembna cesta Poetovio–Savaria. |
Joseph Eskel Hallonquist | Joseph Eskel Hallonquist | Joseph Eskel Hallonquist, kanadski letalski častnik, vojaški pilot in letalski as, * 13. april 1895, Mission City, Britanska Kolumbija, † 22. avgust 1958, Moose Jaw, Saskatchewan.
Stotnik Hallonquist je v svoji vojaški službi dosegel zračnih zmag. |
Joseph Eskel Hallonquist | Joseph Eskel Hallonquist Življenjepis | Med prvo svetovno vojno je bil sprva pripadnik 19. rezervnega bataljona Kanadske ekspedicijske sile.
Leta 1917 je bil premeščen v Kraljevi letalski korpus. Januarja 1918 je bil dodeljen 28. eskadronu, ki je bil nameščen v Italiji. Tu je dosegel vseh svojih 5 zmag s Sopwith Camel.
29. oktobra 1918 je bil sestreljen in postal vojni ujetnik. |
Joseph Eskel Hallonquist | Joseph Eskel Hallonquist Odlikovanja | Distinguished Flying Cross (DFC)
bronasta medalja za vojaški pogum (Italija) |
George Washington | George Washington | George Washington, ameriški general, politik, prvi predsednik ZDA in eden od ustanovnih očetov, * 22. februar 1732, Westmoreland, Virginija, † 14. december 1799, Virginija.
Prvo večjo pozornost je vzbudil med francosko in indijansko vojno (1757–1763), ko je poveljeval enotam iz Virginije. Washington je predsedoval tudi ustavni konvenciji iz leta 1787, ki je ustanovila novo zvezno vlado.
Kot vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil med ameriško osamosvojitveno vojno (1775–1783), prvi predsednik ZDA (1789–1797) ter kot eden izmed ustanovnih očetov ZDA ga včasih imenujejo kot Očeta naroda. Po njemu so poimenovali ameriško glavno mesto Washington D.C. |
George Washington | George Washington Življenje | George Washington se je rodil 22. februarja 1732 v Westmoreland Countyju v zvezni državi Virginiji. Oče je bil premožen lastnik plantaž kar bi lahko postal tudi George. Vendar je usoda hotela, da je postal eden najznamenitejših politikov na svetu. Po očetovi smrti je na družinskem posestvu pomagal polbratu Lawrenceu. Materi na ljubo pa se je odrekel želji, da bi odšel na morje in je namesto tega postal zemljemerec. Strastno pa se je posvetil vojaški umetnosti in raziskovanju ameriškega zahoda. Leta 1752 mu je umrl polbrat in izkazalo se je, da je Georgea v oporoki postavil za glavnega dediča.
George je bil zelo ambiciozen. Preden so se trenja med Združenim kraljestvom in Francijo razvila v kolonialno vojno je kot polkovnik milice dokazal nadarjenost za vojaški poklic. Prvo vojaško nalogo je izpolnil brez prelivanja krvi in s tem opozoril nase. Leta 1754 je pri Fort Necessityju doživel grenek poraz, in zaradi tega razočaran zapustil milico. Vendar se je že maja leta 1755 pridružil rednim britanskim enotam v Virginiji. Tam so ga čeprav je bil star le 23 let hitro povišali v polkovnika in ga poslali branit zahodno mejo Virginije. Ko leta 1758 na virginijskih mejah ni bilo več kaj varovat ga je minilo veselje do vojskovanja. Vrnil se je v Mount Vernon in se intenzivno posvetil kmetovanju. V tem času pa je tudi povečal svoje posestvo. Tukaj se je tudi poročil z bogato vdovo Martho Dandridge Custis. Njun zakon je bil srečen vendar nista imela otrok.
Nekaj let kasneje pa se je začel ukvarjati s politiko. Postal je zastopnik Virginije v predstavniškem domu. Imel pa je tudi pomembno vlogo pri oblikovanju tako imenovanih sklepov iz Fairfaxa, ki so priporočali bojkot britanskega blaga, vendar je še vedno upal, da bo z Britanci mogoče najti rešitev po mirni poti. Toda ni bilo tako, spor se je zaostril in 19.aprila 1775 so izbruhnili krvavi spopadi med angleškimi četami ter enotami ameriške milice. Američani so sklicali kontinentalni kongres, ki je 4. julija sprejel deklaracijo o neodvisnosti. Začela se je vojna za ameriško neodvisnost. Za vrhovnega poveljnika nove kontinentalne armade je bil izbran prav George. Njegova prva naloga je bila 14.000 mož izuriti v učinkovito vojaško silo in organizirati logistiko.
Za Georgea je bilo vojskovanje včasih bolj včasih pa manj uspešno. Po nekaj porazih je zmagal v bitki pri Trentonu in Princetonu. Francija je leta 1778 priznala neodvisnost ZDA. Vendar tudi s francosko podporo do preobrata še ni prišlo kmalu. Ta preobrat se je zgodil šele leta 1781.
George je bil v zelo težkem položaju, saj so možje bežali iz vojske, morala je padla in oskrba je bila neurejena. Šele francoski general Markiz de la Fayette in pruski častnik Friderik Viljem von Steuben sta mu pomagala iz demoraliziranih vojakov spet ustvariti armado. Leta 1781 so Američani v bitki pri Yorktownu odločno porazili Angleže. Vojna za neodvisnost ki je zahtevala veliko smrtnih žrtev je bila pri koncu.
Washington si je kljub mnogim vojaškim porazom pridobil močan ugled. Veljal je za pametnega in pogumnega moža s trdim značajem. V nasprotju z drugimi uspešnimi častniki ni nikoli pozabil svojih državljanskih temeljev in je bil zelo spreten v odnosih do kongresa ter državnih ustanov. Po vojni se je najprej vrnil na svoje posestvo, katerega nasadi so bili med vojno poškodovani. Lotil se je obnavljanja, dokupil zemljo, zgradil rastlinjak, ledenico in mlin, eksperimentiral z novimi semeni in vzrejeval konje ter lovske pse. Bil je zelo zadovoljen in odpravljal se je na številna poslovna potovanja. Ta čas so ga nenehno obiskovali občudovalci, ki so želeli spoznati slavnega junaka vojne za neodvisnost in enega izmed največjih zemljiških posestnikov v ZDA. |
George Washington | George Washington Prvi predsednik ZDA | Maja 1787 je kot član virginijske delegacije odpotoval na zasedanje ustavodajnega konventa v Filadelfijo, na katerem so ga enoglasno izvolili za predsednika. Čaprav ni neposredno sodeloval pri oblikovanju in sprejemanju nove ustave, njegovega vpliva ne gre podcenjevati. Samo njegova navzočnost je težavnemu načrtu, iz ohlapne zveze držav ustvarila trdno državno tvorbo, podredila varnost in težo, in okrepila ugled vlade med ljudstvom. Načrt je uspel in 28.septembra 1787 je 13 držav ratificiralo novo ustavo.
Leta 1789 so brez težav izvedli volitve za predsednika države in člane predstavniškega doma. 69 elektorjev je za prvega predsednika ZDA izvolilo Georga. To čast pa je George sprejel kot breme. 30.aprila 1789 pa je prvič stopil v svoj urad v začasnem glavnem mestu New York. Zavedal se je tudi kako pomembno je utrditi vpliven položaj predsednika, da bodo njegovi nasledniki lažje in bolj samozavestno opravljali predsedniške dolžnosti.
V drugem predsedniškem mandatu od leta 1792 so ga čakale najtežje politične preizkušnje.
Tretji predsedniški mandat je odklonil in leta 1797 sklenil da je prišel čas za slovo od aktivne politike. Njegov naslednik je postal John Adams. George mu je zapustil urejeno državo. Svojega zasluženega pokoja pa ni užival dolgo. Kot eden najpremožnejših ljudi tistega časa je na svojem posestvu umrl 14.decembra 1799 zaradi vnetja grla. |
George Washington | George Washington Kraji in spomeniki | Glavno mesto ZDA Washington, D.C. in zvezna država Washington sta obe dobili ime po prvem predsedniku. |
George Washington | George Washington Izobraževalne ustanove | Po Washingtonu so poimenovane številne srednje šole in univerze, vključno z Univerzo George Washington v Washingtonu, D.C., Univerzo Washingtona v Seattlu, Univerzo Washington & Lee v Lexingtonu in Washintonovo univerzo v St. Louisu. |
George Washington | George Washington Valuta in poštnina | George Washington se pojavlja na bankovcu za en dolar, predsedniškemu kovancu za en dolar in kovancu za četrt dolarja. Leta 1847 sta se Washington in Benjamin Franklin pojavila na prvih poštnih znamkah v državi. |
George Washington | George Washington Spletni viri | Engber, Daniel (18. januar 2006). »What's Benjamin Franklin's Birthday?«. Slate. |
Buldožer | Buldožer | Buldožer je velik in težak traktor s širokim plugom (rezilom), ki se uporablja zlasti za odrivanje zemeljskega materiala, peska, ruševin ali drugega materiala. Buldožerji izravnavajo prostor za novo stavbo.
Buldožerje lahko najdemo na najrazličnejših lokacijah, rudnikih in kamnolomih, vojaških bazah, tovarnah težke industrije, inženirskih projektih in kmetijah.
Izraz "buldožer" se pravilno nanaša samo na traktor (običajno gosenice), opremljen s plugom buldožerja.
↑ »Fran/iskanje/buldožer«. Fran. Pridobljeno 5. junija 2020. |
39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 39. pehotni polk (izvirno nemško Infanterie-Regiment Nr. 39; dobesedno slovensko: Pehotni polk št. 39) je bil pehotni polk k.u.k. Heera. |
39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) Poimenovanje | Ungarisches Infanterie Regiment »von Conrad« Nr. 39/Madžarski pehotni polk »von Conrad« št. 39
Infanterie Regiment Nr. 39 (1915 - 1918) |
39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) Prva svetovna vojna | Polkovna narodnostna sestava leta 1914 je bila sledeča: 92% Madžarov in 8% drugih. Naborni okraj polka je bil v Debreczenu, pri čemer so bile polkovne enote garnizirane sledeče: Dunaj (štab, I., III. in IV. bataljon) in Debreczen (2. bataljon).
Med prvo svetovno vojno se je polk bojeval tudi na soški fronti, med drugim tudi med tretjo soško ofenzivo.
V sklopu t. i. Conradovih reform leta 1918 (od junija naprej) je bilo znižano število polkovnih bataljonov na 3. |
39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 39. pehotni polk (Avstro-Ogrska) Poveljniki polka | 1859: Carl Poeckh
1865: Carl Poeckh
1879: Wilhelm Hilgers von Hilgersberg
1908: Paul von Schmidt
1914: Alexander von Vidulovic |
Marija Jamar Legat | Marija Jamar Legat | Marija Jamar-Legat (Jeja), slovenska jezikoslovka, literarna zgodovinarka, prevajalka, urednica, * 12. januar 1914, Trbovlje, † 29. november 2003, Ljubljana. |
Marija Jamar Legat | Marija Jamar Legat Življenje in delo | Rojena kot Marija Antonija Jamar. Otroštvo je preživela v Škofji Loki na Mestnem trgu, kjer so živeli krušni starši njene matere. Njen oče Anton je izhajal iz škofjeloške gostilničarske družine, po poklicu je bil zdravnik. Mati ji je bila Katarina (rojena Langerholz), ki je bila posvojenka Janeza in Marije Kaiba. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Ljubljani, kjer se je po maturi vpisala na Univerzo kralja Aleksandra (nekdanje poimenovanje za Univerzo v Ljubljani). Leta 1937 je diplomirala iz francoščine, leta 1944 pa iz slovenščine.
Delovala je kot profesorica, urednica pedagoških in jezikoslovnih publikacij ter prevajalka. Pod vodstvom Marje Boršnik je pripravljala gradiva za osnovnošolska in srednješolska berila. Sodelovala je s Frančkom Bohancem in Jankom Kosom. Bila je urednica revije Mlada pota in imela dolgoletno vlogo v uredniškem odboru Loških razgledov, kamor je pisala prispevke in kjer je skrbela za lekturo ter korekturo. V Loških razgledih je pisala tudi o spominih na slikarja Gvida Birollo, ki je bil družinski prijatelj Jamarjevih. Med njene pomembnejše prispevke k slovenski književnosti šteje spremna beseda k Visoški kroniki Ivana Tavčarja. Njeno delo je tesno povezano s Škofjo Loko, kamor se je vse življenje vračala in kjer je pokopana. Njeno najobsežnejše delo je lokalnozgodovinska kronika Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914.
Občina Škofja Loka jo je leta 1991 za prispevek k domoznanstvu nagradila s priznanjem srebrni grb občine Škofja Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka pa ji je podelilo naziv častne članice. |
Gábor Alfréd Fehérvári | Gábor Alfréd Fehérvári | Gábor Alfréd Fehérvári, znan pod umetniškim imenom Freddie, madžarski pevec, * 8. april 1990 |
Gábor Alfréd Fehérvári | Gábor Alfréd Fehérvári Kariera | Freddijev dedek je bil madžarski nogometni trener Alfréd Fehérvári. Freddie je pred glasbeno kariero študiral na komercialni fakulteti in delal kot asistent v Győru. Freddie je prvič profesionalno nastopal v madžarski različici Rising Star. V finalu je končal na četrtem mestu.
Decembra 2015 je bilo objavljeno, da bo Freddie sodeloval na »A Dal 2016« s pesmijo »Pioneer«. Zmagal je na A Dal in zastopal svojo državo na Pesmi Evrovizije 2016. Nastopil je v prvem polfinalu in se prebil v finale v katerem je zasedel 19. mesto. Leta 2018 je tudi vodil madžarski nacionalni izbor je tudi s Krisztino Rátonyi. |
Gábor Alfréd Fehérvári | Gábor Alfréd Fehérvári Pesmi | »Mary Joe« (2015)
»Naked nem kell« (2015)
»Pioneer« (2015)
»Na jó, Hello« (2016)
»Ez a vihar« (2017)
»Csodák« (2017)
»Nincsen holnap« (2017) |
Tomaž Lorenz | Tomaž Lorenz | Tomaž Lorenz, slovenski violinist in pedagog, * 5. september 1944, Ljubljana, † 12. februar 2016, Ljubljana.
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je leta 1966 iz violine diplomiral v razredu prof. Leona Pfeiferja. Bil je redni profesor za violino na AG v Ljubljani in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (2015). Lorenz je prejemnik številnih nagrad, med drugimi 3 nagrade Prešernovega sklada, leta 1974 in 1995 kot član slovitega Tria Lorenz, leta 1990 pa za izvedbo cikla antologije slovenske violinske skladbe v duu z Alenko Šček Lorenz. |
Biharugra | Biharugra | Biharugra je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Sarkadi Županije Békés. |
Mikrocefalija | Mikrocefalija | Mikrocefalíja ali drobnoglávost pomeni v medicini nenormalno majhnost glave, ki nastane najpogosteje zaradi motenega razvoja možganov in je pogosto povezana z umsko manjzmožnostjo. Lahko je primarna ali sekundarna. Pri primarni mikrocefaliji vzrok ni prepoznan in se običajno pojavlja v določenih družinah pri več članih, sekundarno mikrocefalijo pa povzroči zavrt razvoj možganov zaradi kromosomske anomalije, kot je downov sindrom, okužbe zarodka med nosečnostjo, na primer z virusom rdečk, zaradi presnovnih motenj, pomanjkanja kisika v možganih pred rojstvom ali po njem, ali pri izpostavljenosti zarodka teratogenim snovem, na primer alkoholu. Drobnoglavost pogosto povzroči tudi zavrt motorični razvoj, lahko pa jo spremljajo tudi božjastni napadi.
Drobnoglavost, prisotna že ob rojstvu, je praviloma povezana s stalno okvaro, če se pa razvija postnatalno, pa običajno predstavlja napredujočo nevrodegenerativno bolezen.
Enotna merila za postavitev diagnoze ne obstajajo; običajno merilo je obseg glave, manjši za vsaj dvakratno vrednost standardnega odklona povprečne vrednosti za določeno starost in spol. |
Mikrocefalija | Mikrocefalija Vzroki | Mikrocefalijo lahko povzročijo različni genetski ali okolijski dejavniki:
genetske motnje, kot so bolezen mačjega joka, downov sindrom, Rubinstein-Taybijev sindrom;
okužbe med nosečnostjo, na primer s citomegalovirusom, virusom rdečk ali toksoplazmo;
izpostavljenost zarodka teratogenim snovem, na primer alkoholu, kokainu ali nekaterim antiepileptičnim zdravilom;
premajhna oskrba zarodka s kisikom ali hranili. |
Mikrocefalija | Mikrocefalija Znaki in simptomi | Poleg že navidez majhnega premera glave drobnoglavost pri otroku spremljajo še cvileč jok, neješčnost, krči, spastičnost okončin, hiperaktivnost, zastoj v razvoju (na primer pri govoru in gibanju), težave s koordinacijo in ravnotežjem in duševna manjrazvitost. Rast obraznih struktur je normalna, razvoj lobanje pa še naprej zaostaja, zaradi česar nastane nesorazmerno velik obraz z neizrazitim čelom in majhno, pogosto nagubano lobanjo. |
Trojna krona (razločitev) | Trojna krona (razločitev) Šport | Trojna krona v alpskem smučanju
Trojna krona v biljardu
Trojna krona v boksu
Trojna krona v golfu
Trojna krona v hokeju
Trojna krona v kolesarstvu
Trojna krona v košarki
Trojna krona v motošportu
Trojna krona v nogometu
Trojna krona vzdržljivostnih dirk |
Saint-Laurent-de-Gosse | Saint-Laurent-de-Gosse | Saint-Laurent-de-Gosse (gaskonsko Sent Bertomiu) je naselje in občina v francoskem departmaju Landes regije Akvitanije. Naselje je leta 2009 imelo 541 prebivalcev. |
Saint-Laurent-de-Gosse | Saint-Laurent-de-Gosse Geografija | Kraj leži v pokrajini Gaskonji 32 km jugozahodno od Daxa, 21 km vzhodno od Bayonna. |
Saint-Laurent-de-Gosse | Saint-Laurent-de-Gosse Uprava | Občina Saint-Laurent-de-Gosse skupaj s sosednjimi občinami Biarrotte, Biaudos, Ondres, Saint-André-de-Seignanx, Saint-Barthélemy, Saint-Martin-de-Seignanx in Tarnos sestavlja kanton Saint-Martin-de-Seignanx s sedežem v Saint-Martinu. Kanton je sestavni del okrožja Dax. |
Saint-Laurent-de-Gosse | Saint-Laurent-de-Gosse Zanimivosti | cerkev sv. Lovrenca,
dvorec château de Montpellier iz 18. stoletja, ob reki Adour.
Sv. Lovrenc
Château de Montpellier |
Nebesni koordinatni sistem | Nebesni koordinatni sistem | Nebésni koordinatni sistem je sferni koordinatni sistem, ki ga uporabljamo v astronomiji za določanje lege nebesnih teles.
Uporabljajo se različni nebesni koordinatni sistemi, vsi pa uporabljajo preslikavo nebesnih teles na nebesno kroglo. Med seboj se razlikujejo samo po izbrani ravnini, ki razdeli nebesno kroglo na dva dela (dve polobli). Na nebesno kroglo preslikamo tudi koordinatni sistem, ki je podoben geografskemu koordinatnemu sistemu.
Nebesne koordinatne sisteme imenujemo po izbrani ravnini.
Uporabljajo se:
Horizontni koordinatni sistem uporablja krajevno ravnino , ki je za opazovalca pravokotna na smer proti zenitu.
Ekvatorski koordinatni sistem uporablja ravnino ekvatorja Zemlje
Ekliptični koordinatni sistem uporablja ravnino ekliptike
Galaktični koordinatni sistem uporablja ravnino naše Galaksije (Rimska cesta)
Supergalaktični koordinatni sistem uporablja supergalaktično ravnino, ki je poravnana s porazdelitvijo bližnjih jat galaksij. Naša Galaksija je v središču.
Najpogosteje se uporabljajta horizontni in ekvatorski koordinatni sistem, ostali se redko uporabljajo. Koordinate v horizontnem koordinatnem sistemu so odvisne od zemljepisne širine in dolžine na kateri se nahaja opazovalec. Takšne vrste nebesnih koordinatnih sistemov imenujemo krajevni ali mestni koordinatni sistemi.
Uporabljata se dva ekvatorska koordinatna sistema:
relativni ekvatorski koordinatni sistem (nekateri ga imenujejo tudi prvi ekvatorski koordiantni sistem). V tem sistemu so koordinate odvisne od lege opazovalca.
absolutni ekvatorski koordinatni sistem (ali drugi ekvatorski sistem). V tem sistemu koordinate niso odvisne od lege opazovalca.
Efemeride se podajajo v ekvatorskem koordinatnem sistemu tako, da niso odvisne od kraja, kjer se opazovalec nahaja. Prav tako se ne menjajo zaradi navideznega vrtenja nebesne krogle. |
Dunajski diptih | Dunajski diptih | Dunajski diptih ali Padec in odrešenje človeka je verski diptih flamskega umetnika Huga van der Goesa, ki prikazuje Padec človeka na levi plošči in Objokovanje Kristusa na desni plošči. Levo krilo slike, verjetno naslikano v olju na hrastu leta 1477 meri 32,3 × 21,9 cm, desno 34,4 × 21,9 cm. Diptih je bil poslikan v drugi polovici 15. stoletja in ga hranijo v avstrijskem Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju. |
Dunajski diptih | Dunajski diptih Motiv | Na levi strani je prikazan padec človeka. Eva je tik pred tem, da izbere sadež z drevesa spoznanja. V drugi roki drži še enega ugriznega. Adam je dvignil eno roko, da je sprejel jabolko. Zanimiv je prikaz kače: kuščarju podobnem, lesketajočem se hibridnem bitju, ki ga lahko izpeljemo iz srednjeveško-sholastičnega komentarja Geneze (Petrus Comestor), nazadnje se vrnemo k Bedi Častitljivemu in še konec 15. stoletja povezavo kače najdemo v Vinzentu von Beauvaisu in deviškem obrazu (virgineum vultum) - podobnost z obrazom Eve je nedvoumna - demona, ki se drži pokonci na drevesu življenja.
Na zadnji strani, ki je bila odžagana s table, je sv. Genovefa upodobljena v grizaju.
Na desni strani je Objokovanje Kristusa, ko je bil snet s križa. V ospredju so poleg Jezusa še apostol Janez, sveta Marija in Marija Magdalena. Hrbtna stran table - inventar umetniških zbirk nadvojvode Leopolda Wilhelma iz Avstrije iz leta 1659 omenja na zadnji strani »ščit, v katerem se nahaja črni orel« - je uničena z izjemo nekaj ostankov prvotne slike.
Delo Huga van der Goesa je glede na svojo vsebino (antiteza padca človeka / odrešenja) edinstveno v zgodovini slikarstva diptihov (Wolfgang Kermer). |
3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) | 3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) | 3. padalska brigada je bila padalska enota Britanske kopenske vojske med drugo svetovno vojno. |
3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) | 3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) Zgodovina | Brigada je bila ustanovljena leta 1942 iz 3 bataljonov.
Brigada je bila razpuščena leta 1948. |
3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) | 3. padalska brigada (Združeno kraljestvo) Sestava | Štab
1. (kanadski) padalski bataljon
8. padalski bataljon
9. padalski bataljon
Štab
3. padalski bataljon
8. padalski bataljon
9. padalski bataljon |
Cola | Cola | Cola je lahko:
palec - enota za dolžino
Cola - znanstveno ime za rod okoli 125 vrst visokih dreves iz družine slezenovk. |
Karel Jeraj | Karel Jeraj | Karel Jeraj, slovenski skladatelj in violinist, * 4. julij 1874, Dunaj, † 30. december 1951, Ljubljana. |
Karel Jeraj | Karel Jeraj Življenje | Rodil se je na Dunaju očetu Johanu Jeraju iz Smlednika in materi Čehinji Elizabeti Raček, oba sta izhajala iz glasbenih rodbin. Diplomiral je iz violine na konservatoriju na Dunaju, kjer so bili njegovi profesorji med drugimi tudi sloviti Anton Bruckner in Robert Fuchs. Po absolutoriju je bil nastavljen za učitelja violine na ljubljanski Glasbeni matici, kjer je poučeval do potresa leta 1895. Na Dunaju je z odliko opravil državni izpit, ki je bila najvišja možna kvalifikacija. Odšel je v London, kjer je v hudi konkurenci postal koncertni vodja Imperialnega britanskega glasbenega inštituta, s katerim je koncertiral po raznih evropskih mestih. Bil je pianist in prijatelj kasneje slavnega romunskega skladatelja Georgea Enescuja, s katerim je imel tudi kot violinist turnejo po Romuniji. Na avdiciji za člana orkestra dunajske Dvorne opere in Filharmonije leta 1900 je bil izbran med 45 kandidati in postal redni član in koncertni mojster tega orkestra (pod vodstvom Gustava Mahlerja).
S slepimi se je prvič srečal leta 1912, ko se je zaposlil tudi v Zavodu za slepo mladino v Purkersdorfu pri Dunaju. Tam je poučeval violino in zelo ambiciozno zastavil glasbeno izobraževalni program slepih in slabovidnih. Tako je med drugim z njimi izvedel celotno Humperdinckovo opero Janko in Metka. Za ta trud je prejel visoko odlikovanje. Proti koncu prve svetovne vojne pa so v Purkersdodrfu postavili lazarete za vojne invalide, med katerimi je bilo veliko število oslepelih vojakov, katerim je posvetil posebno skrb in organiziral ter izvedel veliko število koncertov. Vodil je slovenski dijaški zbor „Zvezda“ in sodeloval pri vseh prireditvah slovenskih kulturnih organizacij na Dunaju. Po končani prvi svetovni vojni se je s soprogo, slovensko pesnico Vido Jeraj, odzval pozivu domovine in vrnil v Ljubljano. Takoj je nastopil službo v Glasbeni matici kot profesor za violino in dirigent novoustanovljenega Orkestralnega društva.
Takrat se je začela najplodnejša doba delovanja med nami. Kot izkušen mentor mladine je znal vzbuditi v učencih tisto živo veselje do glasbe, ki je potrebo za poglobljeno dojemanje glasbene umetnosti sploh. Že 9. decembra 1919 je bil prvi koncert Orkestralnega društva, ki je imel prodoren uspeh. V nekaj letih je z ogromnim trudom dosegel, da so vendarle uspeli koncertno izvesti nekaj največjih skladb iz svetovne simfonične literature, kot npr. Berliozovo Fantastično simfonijo.
Ves čas svojega delovanja je iskal obliko, kako z glasbo obogatiti slepo in slabovidno mladino, saj do konca druge svetovne vojne ni bilo ustreznih ustanov, kamor bi lahko svoje izkušnje z Dunaja prenesel na naša tla. Po vojni pa se je z vrnitvijo Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano ponudila možnost, da to željo udejanji, saj je bil od ravnateljice in ustanoviteljice Mire Dobovšek pritegnjen k sodelovanju. Obrnil se je nov list v zgodovini glasbenega razvoja slepih in slabovidnih na Slovenskem. Z raznolikim programom so nastopili med drugim tudi v Beogradu in doživeli velik odmev. Za svoje plodno delo je prejel najvišje državno priznanje red dela prve stopnje. Smrt je leta 1951 prekinila njegovo zagnano delo.
Skladateljsko je deloval kot aranžer, komponiral pa je tudi opero Lepa Vida (na Prešernovo besedilo). |
Tupoljev Tu-444 | Tupoljev Tu-444 | Tupoljev Tu-444 je koncept nadzvočnega poslovnega letala, ki ga je predlagal ruski Tupoljev. Tupoljev ima veliko izkušenj iz nadzvočnih letal kot so potniški Tu-144 in vojaški bombniki Tu-22, Tu-22M in Tu-160. |
Tupoljev Tu-444 | Tupoljev Tu-444 Tehnične specifikacije | Preliminarne specifikacije:
Posadka: 2
Kapaciteta: 6–10 potnikov
Dolžina: 36 m (118 ft 1 in)
Razpon kril: 16,2 m (53 ft 1 in)
Višina: 6,51 m (21 ft 4 in)
Površina kril: 136 m² (1 460 ft²)
Prazna teža: 19 300 kg (42 550 lb)
Maks. vzletna teža: 41 000 kg (90 400 lb)
Motorji: 2 × NPO Saturn AL-32M turbofan, 95 kN (21 400 lbf) vsak
Potovalna hitrost: Mach 2, 2125 km/h (1 320 mph)
Dolet: 7 500 km (4 660 mi)
Obremenitev kril: 300 kg/m² (29 lb/ft²)
Razmerje potisk/teža: 0,48 |
Tupoljev Tu-444 | Tupoljev Tu-444 Nadzvočna letala | Concorde
Nadzvočno potniško letalo
Tupoljev Tu-144
Tupoljev Tu-244
Aerion SBJ
Zero Emission Hyper Sonic Transport
HyperMach SonicStar
Nadzvočno letalo nove generacije |
Habarovski okraj | Habarovski okraj | Habarovski okraj (rusko Хабаровский край, latinizirano: Habarovskij kraj, IPA: [xɐˈbarəfskʲɪj kraj]) je federalni subjekt (okraj) Rusije. Leži na Ruskem daljnem vzhodu in je upravno del Daljnovzhodnega federalnega okrožja. Upravni center okraja je mesto Habarovsk, kjer živi okrog polovica prebivalstva okraja in je največje mesto na Ruskem Daljnem vzhodu (tik pred Vladivostokom). Habarovski okraj je četrti največji federalni subjekt po površini in je imel leta 2010 1.343.869 prebivalcev.
Na okraj vpliva sibirski anticiklon. V okraju je celinsko podnebje z ekstremno nizkimi temperaturami za območje blizu morja na srednjih zemljepisnih širinah, pa tudi topla poletja v notranjosti. Južni del okraja leži večinoma v porečju spodnjega toka Amura. Ustje reke je v Nikolajevsku na Amuru, kjer se reka izliva v Tatarski preliv, ki loči Habarovski okraj od otoka Sahalin. Na severu oblasti je obsežno gorato področje vzdolž Ohotskega morja, robnega morja Tihega oceana. Habarovski okraj meji na Magadansko oblast na severu, Amursko oblast, Judovsko avtonomno oblast in Jakutijo na zahodu, Primorski okraj na jugu in Sahalinsko oblast na vzhodu.
Prebivalstvo okraja so večinoma etnični Rusi, vendar so avtohtona ljudstva na tem območju številčna, npr. Tunguški ljudje (Evenki, Negidali, Ulči, Nanaji, Oroči, Udegi) in Amurski ljudje (Nivhu in Ainu). |
Habarovski okraj | Habarovski okraj Geografija | Habarovski okraj meji na Magadansko oblast na severu, Amursko oblast, Judovsko avtonomno oblast in Jakutijo na zahodu, Primorski okraj in Kitajsko (Heilongdžiang) na jugu ter Ohotsko morje na vzhodu. Je četrti največji ruski federalni subjekt po površini. Med največjimi otoki so Šantarski otoki.
Na severu okraja sta tajga in tundra, na osrednji depresiji je močvirnat gozd, na jugu pa listopadni gozd. Glavne reke so Amur, Amgun, Uda in Tugur. Glavna jezera so Bokon, Bolon, Čukčagir, Evoron, Kizi, Hummi, Orel in Udil.
Habarovski okraj ima ostro celinsko podnebje. Severni del ime subpolarno podnebje in močnejšo poletno omilitev. Na južnem delu, sploh v notranjosti, so letna nihanja ekstremna. Samo mesto Habarovsk ima vroča, vlažna in deževna poletja, ki se hitro spremenijo hude mrzle in dolge zime, v katerih se temperature redko dvignejo nad ledišče. Razlog za to je vpliv vzhodnoazijskega monsuna poleti in ledeno mrzlega sibirskega anticiklona pozimi. Drugo največje mesto v okraju, Komsomolsk na Amurju, ima še ostrejša temperaturna nihanja od Habarovska z zimskim povprečjem −30 °C, vendar nima subpolarnega podnebja zaradi velike vročine poleti. |
Habarovski okraj | Habarovski okraj Zgodovina | Po različnih kitajskih in korejskih virih je na jugu Habarovskega okraja prvotno živelo eno od petih Šivej ljudstev, Bo Šivej. Črnovodno Mohe ljudstvo je živelo zahodno in vzhodno od gorovij Bureja in Manjši Hingan. Toda Kozaki so se zaradi upiranja Kitajcev morali umakniti iz svojih utrdb in z Nerčinsko pogodbo (1689) je Rusija opustila svoje napredovanje v porečju reke. |
Gornja Trepča, Srbija | Gornja Trepča, Srbija | Gornja Trepča (izvirno srbsko Горња Трепча) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Čačak; slednja pa je del Moraviškega upravnega okraja. |
Gornja Trepča, Srbija | Gornja Trepča, Srbija Demografija | V naselju živi 524 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 45,9 let (43,8 pri moških in 47,8 pri ženskah). Naselje ima 228 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,71.
To naselje je, glede na rezultate popisa iz leta 2002, večinoma srbsko, a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Mlačnik | Mlačnik | Mlačnik je priimek več znanih Slovencev:
Edvard Mlačnik, veteran vojne za Slovenijo
Marko Mlačnik (*1959), igralec in plesalec |
HMAS Voyager | HMAS Voyager | HMAS Voyager je (bilo) ime več ladij Kraljeve avstralske vojne mornarice:
HMAS Voyager (D31)
HMAS Voyager (D04) |
Odprto prvenstvo ZDA 1970 - moški posamično | Odprto prvenstvo ZDA 1970 - moški posamično | Rezultati Odprtega prvenstva ZDA 1970 v tenisu za moške posamično. |
Gornje Kordince | Gornje Kordince | Gornje Kordince (izvirno srbsko Горње Кординце) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Prokuplje; slednja pa je del Topliškega upravnega okraja. |
Gornje Kordince | Gornje Kordince Demografija | V naselju živi 193 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 45,8 let (44,0 pri moških in 47,8 pri ženskah). Naselje ima 89 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,52.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002), a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Šahmatov | Šahmatov Osebnosti | Priimek več osebnosti (rusko Ша́хматов).
Aleksej Aleksandrovič Šahmatov (1864—1920), ruski filolog, jezikoslovec, slavist in zgodovinar.
D. B. Šahmatov, matematik.
Mark Šahmatov, ruski umetnostni drsalec. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik | Pospeševálnik je naprava, ki uporablja električno in/ali magnetno polje za pospeševanje električno nabitih delcev na visoko hitrost. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Visokoenergetske naprave | Visokoenergetski pospeševalniki uporabljajo linearno množico plošč (ali cevi), kamor je usmerjeno izmenično visoko energijsko polje. Ko se delci približujejo plošči, se zaradi nasprotne polaritete plošče pričnejo gibati pospešeno. Ko preidejo skozi luknjo v plošči, se polariteta zamenja, tako da jih plošča odbija in pospešuje proti naslednji plošči. Navadno se delce pospešuje v gručah, tako da je za to potreben natančen regulator izmenične napetosti. Ko se delci približujejo hitrosti svetlobe, hitrost preklapljanja električnega polja postane tako visoka, da pričnejo delovati na mikrovalovnih frekvencah.
V generatorju rentgenskih žarkov je tarča ena od elektrod. Pospeševalniki, ki delujejo na enosmerni tok, ki so zmožni pospešiti delce na hitrost, dovoljšnjo za sproženje jedrskih reakcij so Cockcroft-Waltonov generator, ojačevalec napetosti, ki pretvori izmenični tok v visokonapetostni enosmerni tok, ali Van de Graaffov generator, ki uporablja statično elektriko.
Največji in najmočnejši pospeševalniki delcev, kot na primer RHIC, Veliki hadronski trkalnik (LHC) (predviden pričetek obratovanja v letu 2007) in Tevatron, se uporabljajo pri eksperimentih v fiziki osnovnih delcev. Pospeševalniki delcev lahko s protonskimi žarki ustvarijo tudi izotope, ki se uporabljajo v medicini. Tak primer pospeševalnika je LANSCE v Los Alamosu. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Nizkoenergetske naprave | Vsakdanji primeri pospeševalnikov delcev so taki, ki jih najdemo v televiziji in rentgenu. Nizkoenergetski pospeševalniki, kot na primer katodna cev ali rentgen uporabljajo en par elektrod z nekaj tisoč volti enosmerne napetosti med njima.
Nizkoenergetski pospeševalnik, ionski vstavljalec, se na primer uporablja pri proizvodnji integriranih vezij.
Poznamo dva osnovna tipa pospeševalnikov: krožne in linearne. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Linearni pospeševalniki | V linearnem pospeševalniku so delci pospešeni v ravni črti, kjer je tarča na drugem koncu. Linearni pospeševalniki so zelo široko uporabljani - vsaka katodna cev vsebuje enega, uporabljajo se tudi za pospešitev delcev preden vstopijo v cirkularne pospeševalnike.
Najdaljši linearni pospeševalnik na svetu je SLAC, (Stanford Linear Accelerator, Stanfordski linearni pospeševalnik) v Stanfordu, ki je dolg kar 3 kilometre. SLAC uporabljajo za trkanje elektronov in pozitronov. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Krožni pospeševalniki | V krožnem pospeševalniku se delci gibljejo v krogu, dokler ne dosežejo zadostne energije. Pot delca je običajno ukrivljena v krog s pomočjo elektromagnetov. Prednost v primerjavi z linearnimi pospeševalniki je ta, da krožna topologija dovoljuje neskončno kroženje. Linearni pospeševalniki bi tako morali biti ekstremno dolgi, da bi dosegli moč krožnih pospeševalnikov. Odvisno od energije in delca, ki je pospeševan, imajo krožni pospeševalniki delcev pomanjkljivost, da oddajajo sevanje. Ko nabit delec pospešuje, oddaja elektromagnetno sevanje in sekundarno žarčenje. Ker pospeševani delec pospešuje proti središču kroga, neprenehoma seva. To je treba kompenzirati, kar naredi krožne pospeševalnike manj učinkovite od linearnih. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Sinhrotronska svetloba | Nekateri krožni pospeševalniki so bili zgrajeni posebej v namen, da generirajo sevanje (imenovano sinhrotronska svetloba) kot rentgenske žarke. Ti visokoenergetski žarki se uporabljajo za odkrivanje zgradbe snovi, rentgensko spektrografijo proteinov, proučevanju lastnosti materialov in v medicini za obsevanje rakastih celic. Poleg tega, fiziki delcev v svojih pospeševalnikih vedno pogosteje uporabljajo večje delce, kot na primer protone, da dobijo večje energije. Ti delci so sestavljeni iz kvarkov in gluonov, kar naredi analizo rezultatov njunih medsebojnih vplivov veliko bolj zapleteno, hkrati pa znanstveno tudi bolj zanimivo. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Zgodovina ciklotronov | Prvi krožni pospeševalnik je bil ciklotron, ki ga je leta 1929 izumil Ernest Orlando Lawrence. Ciklotroni imajo en par votlih plošč v obliki črke 'D' za pospeševanje delcev in en magnet za ukrivljanje poti delcev. Delci so potisnjeni v središče krožnega stroja, kjer pričnejo v spirali krožiti proti obodu.
Ciklotroni dosežejo energijsko mejo, saj je pri višjih hitrostih delce vedno težje pospeševati. Čeprav posebna teorija relativnosti pravi, da snov v vakuumu ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe, se delci v pospeševalnikih navadno gibljejo s hitrostjo, ki je zelo blizu hitrosti svetlobe. Fiziki delcev namesto hitrosti raje merijo energijo delcev, ki se po navadi meri v elektronskih voltih (eV).
Ciklotroni ne morejo več pospeševati protonov, ko ti dosežejo hitrost približno 10 milijonov elektronskih voltov (10 MeV), ker protoni niso več v fazi z električnim poljem. Pri taki energiji naprej krožijo v spirali, vendar nimajo dovolj visoke hitrosti, da bi opravili večji krog dovolj hitro. Kljub temu so uporabni za »nizkoenergijske« uporabe (na primer sinhrociklotroni).
Za ustvarjanje veliko večje energije, do milijard elektronskih voltov (GeV), je treba uporabiti sinhrotron. To je pospeševalnik, kjer se delci gibljejo znotraj cevi v obliki torusa. Okrog cevi je razporejenih veliko magnetov, ki fokusirajo delce in ukrivljajo njihovo pot okrog cevi in podobno razporejenih mikrovalovnih lukenj za pospeševanje delcev.
Velikost Lawrencovega prvega ciklotrona je bila le 10 centimetrov v premeru. Fermilab (Fermi National Accelerator Laboratory) ima ciklotron premera 6 kilometrov. Največji do sedaj zgrajeni ciklotron je bil elektronski-pozitronski trkalnik LEP (Large Electron Positron) s premerom 8,5 kilometrov, ki pa je bil razdrt, na tem mestu danes obratuje veliki hadronski trkalnik (LHC), zgrajen leta 2008. Pričela se je tudi gradnja superprevodnega supertrkalnika SSC, ki bi imel obseg 87 kilometrov, vendar je bila gradnja prekinjena. Taki veliki krožni pospeševalniki se gradijo v nekaj metrov širokih tunelih pod zemljo zaradi manjših motenj in stroškov, povezanih z gradnjo take strukture (in njej primerne zaščite) na površju. |
Pospeševalnik | Pospeševalnik Tandemski pospeševalniki | V tandemskem pospeševalniku (tandetronu), ion privlači zelo visoka pozitivna napetost v geometrični sredini tlačne posode, s čimer pridobi energijo. Ko pride do središčnega dela, imenovanega visoko napetostni terminal, se nekaj elektronov odtrga od iona, ki s tem postane pozitiven. Ion se nato pospeši stran z visoko pozitivno napetostjo. Zaradi tega se ta vrsta pospeševalnika imenuje tandemski pospeševalnik - v prvi fazi delec potegne k sebi, v drugi pa ga odbije stran. Primer tandetrona je ANTARES (Australian National Accelerator for Applied Research).
Od decembra 1997 deluje tandemski pospeševalnik tudi v Sloveniji v okviru Mikroanalitskega centra na IJS (Inštitutu Jožef Stefan). |
Panterjeva mušnica | Panterjeva mušnica | Panterjeva mušnica, tudi pegasta mušnica (znanstveno ime Amanita pantherina var. pantherina) je strupena gliva iz družine mušničark. |
Panterjeva mušnica | Panterjeva mušnica Značilnosti | Ta mušnica ima klobuk sive, sivo rjave ali rjave barve, posut pa je z belimi krpicami, ki so pri mladih gobah večje, pri starejših pa manjše in nikoli urejene v krogih. Obrobje klobuka, ki lahko doseže premer do 12 cm je rahlo nagubano.
Spodnja stran klobuka je bele barve, enake barve so tudi gosti, beli trosni lističi, ki se ne zraščajo z betom gobe. V njih je bel trosni prah.
Bet lahko doseže v višino 15 cm in ima premer okoli 1,5 cm in je vedno bele barve, na spodnjem koncu pa gomoljasto odebeljen. Na tem delu se tudi pri odraslih primerkih vidi ostanek ovojnice bele barve. Na sredini beta, ki je pri mladih gobah poln, pri starejših pa votel se nahaja ostanek zastirala bele barve, ki ni nikoli naguban.
Meso gobe je bele barve z rahlim vonjem po redkvicah in neizrazitega okusa. Panterjeva mušnica je zelo strupena goba, katere meso vsebuje ibotensko kislino, muscimol in muskazon v velikih količinah. |
Panterjeva mušnica | Panterjeva mušnica Razširjenost | Panterjeva mušnica uspeva v listnatih gozdovih, kjer prevladujejo hrast, kostanj in gaber pa tudi smrekov gozd, raste pa ob istem času kot poletni goban in pogosto v njegovi bližini. Najdemo jo tudi na Slovenskem in sicer od junija do oktobra.
Zamenjamo jo lahko z bisernico, ki je pogojno užitna goba, od nje pa se loči, da je njeno meso popolnoma belo za razliko od biserničinega, ki je na mestih rdečkasto, še posebej na gomoljasto odebeljenem spodnjem delu beta. |