id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije Organiziranost | Najvišji organ GZS je Kongres Gasilske zveze Slovenije, ki se praviloma sestane vsaka štiri leta. Na kongresu se izvoli Upravni odbor, Poveljstvo, Arbitražo, Nadzorni odbor, Predsednika in Poveljnika. Med dvema kongresoma je praviloma vsako leto sklican Plenum. GZS je organizirana v 17 gasilskih regij. Posamezne regije sestavljajo gasilske zveze, ki delujejo na območju ene ali več občin. Gasilske zveze sestavljajo prostovoljna gasilska društva. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije Kongres | Kongres sestavljajo izvoljeni delegati, ki jih izvolijo najvišji organi GZ po naslednjih kriterijih:
vsaka GZ, ki vključuje do 15 PGD in PIGD, ima 1 delegata;
vsaka GZ, ki vključuje od 16 do 30 PGD in PIGD, ima 2 delegata;
vsaka GZ, ki vključuje od 31 do 45 PGD in PIGD, ima 3 delegate;
vsaka GZ, ki vključuje nad 45 PGD in PIGD, ima 4 delegate.
Mladino, članice in veterane zastopajo po trije predstavniki, ki jih med svojimi člani izvolijo posamezni sveti GZS. Na Kongresu sodelujejo kot delegati brez pravice glasovanja. To so člani upravnega odbora, člani Poveljstva, člani Nadzornega odbora, člani Arbitraže, častni funkcionarji gasilske zveze, dobitniki priznanja Matevža Haceta in predstavniki poklicnih gasilskih organizacij. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije Vodstvo | Predsednik: Janko Cerkvenik
Namestnica predsednika: dr. Janja Kramer Stajnko
Podpredsednika: Franc Bradeško in Martin Lužar
Poveljnik: Zvonko Glažar
Namestnik poveljnika: Tomaž Vilfan
Podpoveljnika: Marko Adamič in Klemen Repovž |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 1. kongres (ustanovni) | 1. - Ustanovni- kongres GZS, 2. oktober 1949, Ljubljana.
Kongres je pomenil tudi ustanovitev Gasilske zveze Slovenije. Na kongresu so izvolili prvega predsednika in poveljnika gasilske zveze. »Vsi, ki danes utrjujete, razvijate in širite prostovoljne gasilske organizacije, s tem prispevate znaten delež k izoblikovanju socializma v naši državi.«
Predsednik GZS: Matevž Hace, poveljnik GZS: Miran Špicar.
Članstvo: 54.697, število PGD- jev: 855 gasilskih društev in 1.019 gasilskih čet |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 2. kongres | 31. marec in 1. april 1951, Ljubljana.
»Gasilske organizacije so zelo priljubljene med našim ljudstvom, posebno še med podeželjskim prebivalstvom, saj so bile vedno čuvar in branilec premoženja državljanov.«
Predsednik GZS: Matevž Hace, poveljnik GZS: Miran Špicar.
Članstvo: 41.485, število PGD- jev: 810 gasilskih društev in 1.096 gasilskih čet.3 |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 3. kongres | 24. in 25. april 1954, Bled.
»Noben predel LRS ne sme ostati zunaj požarnovarstvenega preventivnega območja gasilstva.«
Predsednik GZS: Matevž Hace, poveljnik GZS: Miran Špicar.
Članstvo: 64.490, število PGD- jev: 1.266 |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 4. kongres | 17. in 18. april 1958, Ljubljana.
»Posebno pozornost je treba nameniti vključevanju žensk in mladine v gasilsko organizacijo.«
Predsednik GZS: Matevž Hace, poveljnik GZS Miran Špicar.
Članstvo: 44.223, število PGD- jev: 1.462 |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 5. kongres | 16. in 17. november 1963, Ljubljana.
»Strokovni vzgoji gasilcev moramo v prihodnje posvetiti več pozornosti.«
Predsednik GZS: Metod Rotar, poveljnik GZS: Miran Špicar.
Članstvo: 48.712, število PGD- jev: 1.379 |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 6. kongres | 10. in 11. maj 1968, Kranj.
»Danes nam je bolj kot kdajkoli prej potrebna enotna in tehnično dobro opremljena gasilska služba.«
Predsednik GZS: Metod Rotar, poveljnik GZS: Milan Vrhovec.
Članstvo: 51.246, število PGD- jev: 1.309. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 7. kongres | 10. in 11. junij 1972, Murska Sobota.
»Za varnost ljudi in premoženja, za krepitev vseljudskega odpora.«
Predsednik GZS: Metod Rotar, poveljnik GZS: Milan Vrhovec.
Članstvo: 51.746, število PGD- jev: 1.479. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 8. kongres | 5. in 6. junij 1976, Nova Gorica.
»Požarna varnost je pomemben del družbene samozaščite.«
Predsednik GZS: Branko Božič, poveljnik GZS: Milan Vrhovec.
Članstva: 65.384, število PGD- jev: 1.330. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 9. kongres | 7. in 8. junij 1980, Brežice.
»Z množično gasilsko organizacijo krepimo gospodarsko moč in obrambno sposobnost.«
Predsednik GZS: Branko Božič, poveljnik GZS: Milan Vrhovec.
Članstvo: 82.224, število PGD- jev: 1.403. |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 10. kongres | 22, 23. in 24. junijem 1984, Maribor.
» Z večjo strokovnostjo in množičnostjo do še bolj učinkovitega varovanja ljudi in premoženja.«
Predsednik GZS: Branko Božič, poveljnik GZS: Anton Sentočnik.
Članstvo: 97.117, število PGD-jev: 1.432 (teritorialnih in industrijskih). |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 11. kongres | 17. in 18. junij 1988, Celje.
» Požarna varnost ni prednostna naloga le gasilskih organizacij – prostovoljnih in poklicnih – ampak vseh delovnih ljudi in občanov.«
Predsednik GZS: Branko Božič, poveljnik GZS: Anton Sentočnik.
Članstvo: 108.082, število PGD-jev: 1.467 (teritorialnih in industrijskih). |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 12. kongres | 26. in 27. junij 1993, Slovenj Gradec.
»Prvi kongres v samostojni državi Sloveniji.«
Predsednik GZS: Ernest Eöry, poveljnik GZS: Anton Sentočnik.
Članstvo: 108.279, število PGD-jev: 1.454 (industrijskih in teritorialnih). |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 13. kongres | 30. in 31. maj 1998, Sežana
»Gasilci pripravljeni v novo tisočletje.«
Predsednik GZS: Ernest Eöry, poveljnik GZS: Matjaž Klarič.
Članstvo: 119.110, število PGD-jev: 1.405 (teritorialnih in industrijskih). |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 14. kongres | 24. in 25 maj 2003, Bled
»Boljša usposobljenost, boljša opremljenost, večja varnost.«
Predsednik GZS: Ernest Eöry, poveljnik GZS: Matjaž Klarič.
Članstvo: 123.087, število PGD- jev: 1.376 (teritorialnih in industrijskih). |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 15. kongres | 23. in 24. maj 2008 Krško.
»Visoka operativna pripravljenost je zagotovilo za večjo varnost«
Predsednik GZS: Anton Koren, poveljnik GZS: Matjaž Klarič.
Članstvo: 133.065, število PGD-jev: 1.363 (teritorialnih in industrijskih) |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 16. kongres | 25. maj 2013, Koper
»Moč v dlani dobrih misli«
Predsednik GZS: Jošt Jakša, poveljnik GZS: Franci Petek.
Članstvo: 151.156, število PGD-jev: 1.348 (teritorialnih in industrijskih) |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 17. kongres | 19. maj 2018, Ptuj
Predsednik GZS: Janko Cerkvenik, poveljnik GZS: Franci Petek.
Članstvo: 162.575, število PGD-jev: 1.341 (teritorialnih in industrijskih)
|
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije 18. kongres | 6-7.oktober. Žalec
Predsednik GZS: Janko Cerkvenik, poveljnik GZS: Zvonko Glažar. Članstvo: 171.330, število PGD-jev: 1.338 (teritorialnih in industrijskih) |
Gabrijel Devetak | Gabrijel Devetak | Gabrijel Devetak, slovenski strokovnjak za trženje in inovacije, * 29. september 1938, Miren, † 9. oktober 2014. |
Gabrijel Devetak | Gabrijel Devetak Življenje in delo | Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato nadaljeval na srednji tehniški šoli v Ljubljani ter na Visoki tehniški šoli v Mariboru, kjer je 1972 postal inženir strojništva in tu 1974 diplomiral še na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Magistriral je na zagrebški ekonomski fakulteti in prav tam 1980 tudi doktoriral z disertacijo Tehnične inovacije v nadaljnem razvoju gospodarstva.
Služboval je v tovarni poljedeljskega orodja v Batujah (1958-1967), v tovarni Plama v Podgradu (1967-1968), v Poligalantplastiki v Volčji Dragi (1986-1990). Leta 1990 je v Novi Gorici ustanovil zasebno podjetje za intelektualne storitve DEGA. Ob rednem delu se je habilitiral za univerzitetnega učitelja, 1982 je postal docent za trženje na mariborski Univerzi, na isti Univerzi je bil habilitiran za izrednega profesorja za področje trženja in politiko razvoja izdelka. S svojega stokovnega področja je objavil strokovno monografijo Tehnične inovacije (COBISS) in več strokovnih in znanstvenih člankov. Njegova bibliografija obsega ok. 1100 zapisov.
Predsednik Borut Pahor je marca 2015 posmrtno odlikoval Gabrijela Devetaka z medaljo za zasluge "pri uveljavljanju blaginje, ugleda in napredka Slovenije na gospodarskem področju". |
Larsa | Larsa | Larsa (sumerski logogram UD.UNUG, ki se bere Larsam) je bila pomembno antično sumersko mesto in središče kulta sončnega boga Utuja. Leži 25 km jugovzhodno od Uruka blizu sodobnega iraškega mesta Tell as-Senkereh ali Sankara v governoratu Dhi Qar. |
Larsa | Larsa Zgodovina | Zgodovinska Larsa je obstajala že med vladanjem Eanatuma Lagaškega, ki jo je priključil k svojemu cesarstvu.
V isinsko-larškem obdobju je postala močna politična sila. Po Tretji urski dinastiji je okoli leta 2000 pr. n. št. propadla. Išbi-Era, uradno Ibi-Sin, zadnji kralj iz Tretje urske dinastije, je sedež vlade preselil v Isin in se pretvarjal, da je naslednik Tretje urske dinastije. Išbi-Era je ponovno osvojil Ur, Uruk in Lagaš, katerega podložnica je bila Larsa. Kasnejši isinski vladarji so imeli v Lagašu svoje guvernerje. Eden od njih je bil Amorit Gungunum, ki je prekinil odnose z Isinom in ustanovil neodvisno larško dinastijo. Da bi utrdil svojo oblast, je udaril po Isinu in zavzel Ur. Ker je bila larška regija glavno trgovsko središče za trgovanje preko Perzijskega zaliva, je Isin izgubil izjemno donosno trgovsko pot in mesto z velikim kultnim ugledom.
Gungunumova naslednika Abisare (okoli 1841-1830 pr. n. št.) in Sumuel (okoli 1830-1801 pr. n. št.) sta poskušala Isinu popolnoma preprečiti dostop do namakalnih kanalov. Po tem obdobju je Isin hitro izgubil svojo politično in gospodarsko moč.
Larsa se je okrepila, vendar ni nikoli zasedla velikega ozemlja. Vrhunec je dosegla pod kraljem Rim-Sinom I. (okoli 1758-1699 pr. n. št.), ko je vladala 10-15 mestnim državam, kar ni uspelo nobeni drugi dinastiji v mezopotamski zgodovini. Arheologi kljub temu niso odkrili nobenih velikih gradbenih ali agrotehničnih projektov. Po Hamurabijevi zmagi nad Rim-Sinom I. je Larsa postala nepomembno mesto, čeprav se domneva, da je bila domovanje Druge babilonske dinastije.
Larsa je bila domnevno vir številnih klinopisnih tablic, tudi z babilonsko matematiko, ki na tablici Plimpton 322 vsebuje primere pitagorejskih trojic. |
Larsa | Larsa Arheologija | Ostanki Larse imajo obliko ovala z obsegom okoli 11 km. Najvišja točka je visoka malo več kot 20 m.
Njdišče Tell es-Senkereh, takrat znano kot Sinkara, je prvi leta 1850 nekaj manj kot mesec dni raziskoval britanski arheolog William Loftus. Posvečal se je predvsem predmetom, ki so bili zanimivi za muzeje, ker znanstveni podatki, na primer načrt mesta odkritja, takrat niso bili pomembni. Loftus je odkril opeko Nebukadnezarja II. iz Novobabilonskega cesarstva, ki je omogočila prepoznavanje mesta Larse. Loftus je večino časa posvetil Šamaševemu templju, ki ga je obnovil Nebukadnezar II. Odkril je tudi napise kraljev Burnaburiaša II. iz babilonske Kasitske dinastije in Hamurabija iz Prve babilonske dinastije. V Larsi je nekaj časa delal tudi Walter Andrae leta 1903. Leta 1905 je mesto pregledal Edgar James Banks in ugotovil, da lokalno prebivalstvo na veliko ropa ostanke mesta.
Prva sodobna znanstvena izkopavanja Senkereha je začel Andre Parrot leta 1933. Parrot je ponovno raziskoval leta 1967. Leta 1969 in 1970 je v Larsi izkopaval Jean-Claude Margueron, od leta 1976 do 1991 pa trinajst sezon ekipa Delegation Archaeologic Francaise en Irak, ki jo je vodil J-L. Huot. |
Rozine | Rozine | Rozine so posušene grozdne jagode. Pridobivajo se iz posebnih sort grozdja, ki so navadno brez pešk. |
Rozine | Rozine Izvor | Rozine izvirajo, kot vinska trta, iz bližnjega vzhoda in so prav gotovo nastale naključno. Kmalu pa so postale priljubljene in zelo cenjene kot pomemben vir sladkorja.
V zgodovini so se ohranili zapisi iz antične Grčije o trgovanju z rozinami, kasneje pa je najti zapise o tem, da jih je imel rad rimski cesar Avgust ter celo zapise, da se je s pticami, nadevanimi z rozinami gostil tudi Hanibal. V srednjem veku so rozine spet doživele veliko priljubljenost, ko so s križarji iz Bližnjega vzhoda spet prispele v Evropo. |
Rozine | Rozine Načini pridobivanja | Poznamo temne in svetle vrste rozin. Pogosto ljudje mislijo, da so temne pridelane iz rdečih sort grozdja, svetle pa iz belih, kar pa ne drži. Temne rozine se pridobivajo na naraven način s sušenjem na soncu, pri pridobivanju svetlih, pa se uporablja žveplo. Žveplo prepreči naravno temnenje, rozine pa se posušijo na ognju. |
Rozine | Rozine Uporaba | Rozine se lahko uživajo surove ali kot dodatek k raznim sladicam in predstavljajo pomemben vir vlaknin, kalija, kalcija in železa. Kadar se dodajajo pecivu ali drugim sladicam jih je prej po navadi potrebno namočiti v vodi ali kakšni alkoholni pijači. |
Rozine | Rozine Znane vrste rozin in države pridelovalke | Najbolj znane vrste rozin so
Thompson
Zante currant
Sultana
Corinthian (s peškami)
Med največje države proizvajalke pa se uvrščajo ZDA, Avstralija, JAR, Grčija, Turčija in še nekaj drugih sredozemskih držav. |
Galeb (ladja) | Galeb (ladja) | Galeb je bil od leta 1952 do leta 1980 državniška ladja SFRJ oz. predsedniška ladja jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita.
Galeb je bil zgrajen leta 1938 kot tovorna ladja RAMB III (ladja hladilnik) razreda RAMB. |
Galeb (ladja) | Galeb (ladja) Zgodovina | Tovorna ladja Ramb III
Splovljena je bila leta 1938 v genovski ladjedelnici Ansaldo. Bila je tretja od štirih enako zgrajenih tovornih ladij za italijansko podjetje Regia Azienda Monopoli Banane (od tod tudi akronim imena ladje RAMB), ki se je ukvarjalo z prevozom banan v Evropo iz italijanskih kolonij vzhodne Afrike. Ladje so bile grajene tako, da so jih lahko v primeru vojne na hitro predelali v pomožne križarke.
Pomožna križarka RAMB III
Ladja RAMB III nikoli ni plula v vzhodno Afriko. Ko je 10. junija 1940 Italija vstopila v drugo svetovno vojno, je bila zasidrana v Tarantu in bila rekvirirana s strani italijanske marine, prav tako kot njene tri sestrske ladje je bila predelana v pomožno križarko. Ognjeni krst je doživela že 12. novembra 1940. Med britanskim napadom na italijansko vojno mornarico v pristanišču Taranto (napad na Taranto), je Kraljeva vojna mornarica poslala floto križark v južni del Jadranskega morja. Floto so sestavljalle tri lahke križarke HMS Ajax, HMS Orion in HMAS Sydney in dva rušilca HMS Nbia in HMS Mohawk. Kmalu po polnoči je britanska flota na Otrantskih vratih naletela na mali italijanski konvoj, ki je bil na poti iz Valone v Brindisi. Konvoj so sestavljale štiri tovorne ladje Capo Vado (4391 BRT), Catalani (2429 BRT), Antonio Locatelli (5691 BRT) in Premuda (4427 BRT), poleg pa sta bile za zaščito še ladji RAMB III in torpedni čoln Nicola Fabrizi. RAMB III je izstrelila 19 salv in pobegnila, medtem pa je torpedovka Nicola Fabrizi napadla nasprotnika, vendar je bila pri tem zadeta in onesposobljena za bojevanje, a je še vedno lahko ušla. Britanci so potopili vse štiri tovorne ladje. Italijanska torpedna čolna Curtatone in Solferino sta tekom dneva rešila 140 preživelih. 36 mož, vključno s padlimi na ladji Nicola Fabrizi, je izgubilo življenje.
30. maja 1941 je bila v pristanišču v Bengaziju ladja RAMB III torpedirana s strani britanske podmornice HMS Triumph in potopljena. Regia Marina je ladjo dvignila na površino in odvlekla do ladjedelnice San Marco v Trstu, kjer so jo popravili.
Minopolagalec Kiebitz
9. septembra 1943 je bila še ne polno pripravljena ladja v Trstu zasežena s strani nemške vojne mornarice. Februarja 1944 je po pod poveljstvom kapitana korvete Hansmanna služila kot minopolagalec Kiebitz. Od marca do novembra leta 1944 je Kiebitz položil, deloma skupaj z minopolagalcem Fasana, več kot 5000 min po Jadranskem morju. 4 novembra je ladja pri vračanju zašla na svojo položeno mino pri Anconi. Kljub temu je bila še vedno zmožna pripluti do Reke, kjer je bila naslednji dan v zračnem napadu potopljena s strani Američanov. |
Galeb (ladja) | Galeb (ladja) Predsedniška ladja Galeb | Septembra leta 1947 je splitsko podjetje Brodospas ladjo iz globine 22 metrov dvignilo na gladino. Od leta 1952 bila v uporabi kot državniška oz. predsedniška ladja Josipa Broza Tita. Tito je bil znan po strahu pred letenjem in je na Galebu preplul skupaj približno 86.000 navtičnih milj.
Titova potovanja z Galebom
Na prvo uradno potovanje je potoval Tito leta 1953 v Združeno kraljestvo. Tam sta ga sprejela Winston Churchill in kraljica Elizabeta II. Konec leta 1954 se je odpravil na pot v Indijo in Burmo, ki ju je obiskal v začetku leta 1955. Konec istega leta je obiskal Etiopijo, Egipt in Eritrejo. Leta 1958 je pričelo daljše potovanje, ki ga je zaključil leta 1959. Na tem potovanju je obiskal Indonezijo, Cejlon, Indijo, Burmo, Etiopijo in Združeno arabsko republiko. Naslednje potovanje, ki je bilo leta 1961, je bilo prav tako obsežno, saj je obiskal osem afriških držav. Tega leta je bilo tudi ustanovljeno gibanje neuvrščenih. Leta 1964 se je odpravil v Egipt na drugo konferenco neuvrščenih. Naslednje leto (torej leta 1965) se je odpravil na obisk Alžirije in Egipta, vendar je potovanje v Egipt opravil z letalom, ker je bilo razburkano morje. Leta 1966 se je zadnjič odpravil na plovbo z Galebom, in sicer v Egipt in Indijo. Na ladji je bival še leta 1976, med potekom 5. konference neuvrščenih, ki je bila na Šrilanki, vendar tja ni prispel z ladjo. |
Galeb (ladja) | Galeb (ladja) Razpad Jugoslavije | Galeb je sodeloval pri umiku zadnjih enot Jugoslovanske ljudske armade iz takrat že samostojne Republike Slovenije. V koprsko pristanišče je priplul 21. oktobra 1991. Na ladjo se je vkrcalo nekaj čez tisoč vojakov.
Med razpadom Jugoslavije je bila ladja privezana na črnogorski obali v Boki Kotorski in tudi izropana. |
Galeb (ladja) | Galeb (ladja) Galeb na Reki | Leta 2001 je črnogorska vlada prodala Galeba za 750.000 dolarjev grškemu ladjarju Johnu Paulu Papanicolaou. Ladja je bila nato prepeljana na popravilo v reško ladjedelnico »Viktor Lenac«, vendar do prenove ni nikoli prišlo. Leta 2009 je mesto Reka na dražbi Galeba odkupilo za 150.000 dolarjev, hrvaške oblasti pa so ga razglasile za tehnični spomenik nacionalnega pomena.
Muzej neuvrščenosti
Leta 2020 je ladjedelnica v Kraljevici prevzela prenovo Galeba, ki naj bi ga preuredili v muzej neuvrščenosti, v okviru projekta Reka 2020 - evropska prestolnica kulture. |
Češkoslovaška hokejska reprezentanca | Češkoslovaška hokejska reprezentanca | Češkoslovaška hokejska reprezentanca je bila ena boljših državnih hokejskih reprezentanc na svetu. Na Olimpijskih igrah je osvojila po štiri srebrne in bronaste medalje v šestnajstih nastopih, na Svetovnih prvenstev pa šest zlatih, dvanajst srebrnih in petnajst bronastih medalj v 51-ih nastopih. |
Vid | Vid | Víd je čut za zaznavanje svetlobe in njeno interpretacijo (»gledanje«). Čutilo za vid je oko. Pri tem ločimo fizično zaznavanje svetlobe, ki ga opravlja oko skupaj s čutnimi celicami paličicami in čepki ter interpretacijo zaznane svetlobe, ki se dogaja v možganih. Po nekaterih informacijah naj bi človek preko vida dobil 80 % vseh informacij iz okolja. |
Vid | Vid Paličice in čepki | V mrežnici, ki pokriva približno 70 % notranje strani očesne stene, se nahajajo čutne celice za svetlobo. Delimo jih na čepke, ki zaznavajo barve, in na paličice, ki se odzivajo na svetlobo katerekoli valovne dolžine. Paličic je v očesu okoli 10 milijonov, medtem ko je čepkov manj – 6 do 7 milijonov. Loči jih tudi senzorični prag, saj lahko paličice zaznajo veliko manjšo količino vpadne svetlobe kot čepki – zato ob majhnih svetlostih slabo zaznavamo barve. Čepkov je največ na delu mrežnice, ki se imenuje rumena pega in se nahaja točno nasproti očesne leče. Tukaj zaznavamo barve svetlobe najbolje, saj se sem preslika točka, kamor smo usmerili pogled. Ob straneh rumene pege se koncentracija čepkov zmanjšuje na račun koncentracije paličic. Pod rumeno pego se nahaja stičišče vidnega živca in mrežnice – to je mesto, kjer čutnih celic ni in posledično vpadne svetlobe tukaj ne zaznamo. |
Vid | Vid Zaznavanje barv | Za razumevanje človeškega zaznavanja svetlobe se je treba poglobiti v delovanje čepnic in paličnic. Čepki so celice, ki reagirajo na različne valovne dolžine svetlobe, reagirajo torej na barve. Čepke delimo na rdeče, zelene in modre, torej glede na barvo, ki jo zaznavajo. Področja občutljivosti se močno prekrivajo, a imajo ločene vrhove. Ob vzburjenju pošiljajo čepki signale po vidnem živcu, ki so sorazmerni produktu jakosti in relativne občutljivosti čepka na valovno dolžino svetlobe. Možgani nato združijo signale iz vseh vzburjenih čepkov in jih interpretirajo kot barvo.
Bela svetloba, ki vsebuje vse valovne dolžine vidnega dela spektra, posledično vzburja vse tri vrste čepnic, kar možgani interpretirajo kot belo barvo svetlobe. Vtis bele svetlobe lahko dosežemo tudi s kombinacijo samo dveh ali treh spektralnih črt, ki vzburjajo vse tri vrste čepkov in jih možgani torej interpretirajo kot belo svetlobo. Svetloba s tremi spektralnimi črtami v modrem, zelenem in rdečem delu spektra je seveda najočitnejša kombinacija. Isti učinek bele svetlobe pri zelo majhnem deležu celotnega spektra pa dosežemo tudi z modro in rumeno svetlobo. To lastnost človeškega vida izkorišča mnogo svetlobnih virov, kot npr. fluorescentne sijalke in bele svetleče diode. |
Vid | Vid Spektralna občutljivost očesa | Če se seštejejo spektralne občutljivosti vseh treh vrst čepkov, se dobi krivuljo spektralne občutljivosti očesa. Razlikuje se skotopski in fotopski, oziroma nočni in dnevni vid. Vrhove valovnih dolžin podaja Wienov zakon. Vrh fotopske krivulje se nahaja pri 555 nm, kar je rumenozelenkasta svetloba. Pri nočnem vidu se krivulja pomakne proti manjšim valovnim dolžinam in znaša 507 nm. Pri razsvetljavi, kjer se stremi k osvetljenosti primerljivi z dnevno, se prilagaja predvsem fotopski krivulji. Ta krivulja je tudi razlog za uvedbo posebnih enot v fotometriji. |
Golubovci | Golubovci | Golubovci (izvirno črnogorsko Голубовци) je naselje v Črni gori, ki upravno spada pod občino Zeta. |
Mastektomija | Mastektomija | Mastektomíja pomeni operacijsko odstranitev ene ali obeh dojk. Običajno se izvede pri zdravljenju raka dojke, v nekaterih primerih se pa lahko izvede tudi preventivno, in sicer pri ženskah z visokim tveganjem za pojav raka dojke v prihodnosti. Mastektomija se načeloma nanaša na odstranitev celotne dojke, za odstranitev le dela dojke pa se v sodobni kirurgiji uporablja zlasti izraz »široki izrez tumorja v zdravo« (angl. wide local excision).
Odločitev, ali je potrebna mastektomija, odvisi od različnih dejavnikov, kot so velikost dojke, število rakavih lezij, agresivnost raka, možnost adjuvantnega obsevanja in tudi bolničina želja. Primerjava izidov zdravljenja z mastektomijo ali ohranitveno operacijo, ki ji sledi obsevalno zdravljenje, kaže, da rutinska radikalna mastektomija vedno ne prepreči učinkoviteje kasnejših sekundarnih tumorjev, ki so posledica mikrozasevkov. V večini primerov ni bistvene razlike med pristopoma glede preživetja in ponovitve bolezni. |
Mastektomija | Mastektomija Zgodovina | Radikalno mastektomijo (odstranitev celotne dojke skupaj z obema prsnima mišicama in področnimi pazdušnimi bezgavkami) je kot učinkovit ukrep za zdravljenje raka dojke pred več kot 100 leti opisal ameriški kirurg William Halsted. To je pomenilo začetek sodobnega kirurškega zdravljenja raka dojke. Rezultati so bili v primerjavi s takrat uporabljanimi metodami tako prepričljivi, da je radikalna mastektomija postala edini način kirurškega zdravljenja raka dojk še več desetletij. Preizkušali so tudi še obsežnejše operacije (t. i. razširjeno radikalno mastektomijo) z odstranitvijo bezgavk ob prsnici, kamor tudi vodijo limfni vodi iz dojke, vendar se preživetje bolnic ni izboljšalo. Sčasoma se je pričel uveljavljati drugačen pogled na raka dojk, in sicer so poskušali enako preživetje bolnic doseči z manj obsežnimi posegi in tako je zlati standard postala t. i. modificirana radikalna mastektomija (MRM), pri kateri odstranijo dojko skupaj s pazdušnimi bezgavkami, ohranijo pa obe prsni mišici. Danes velja za standardno obliko zdravljenja raka dojke ohranitveno (konzervativno) kirurško zdravljenje, kombinirano z obsevanjem, vendar pa mastektomija v številnih primerih zaradi velikosti tumorja ostaja neizbežna. |
Mastektomija | Mastektomija Vrste mastektomij | Poznamo več tipov mastektomij:
radikalna mastektomija – obširna operacija, pri kateri poleg dojke in pazdušnih bezgavk odstranijo še veliko prsno mišico. Dandanes se opravlja redko, in sicer le takrat, ko se tumor vrašča v prsno mišico;
modificirana radikalna mastektomija − odstranitev dojke s kožo in prsno bradavico, hkrati pa še spodnjega in srednjega nivojo pazdušnih bezgavk. Če se med operacijo ugotovi, da so zasevki tudi v zgornjem nivoju, se odstrani še ta. Po tej operaciji je prsni koš na operirani strani raven, brazgotina pa je nekoliko daljša kot pri enostavni mastektomiji;
enostavna mastektomija – kirurg odstrani žlezno-maščobno tkivo dojke, z ovojnico velike prsne mišice ali brez nje, ter večino kože s kolobarjem in prsna bradavico;
mastektomija z ohranitvijo kože (ang. skin sparing mastectomy) – mastektomija, pri kateri še vedno odstranijo žlezno-maščobno tkivo s kolobarjem in bradavico;
mastektomijo z ohranitvijo kolobarja in bradavice (ang. nipple sparing mastectomy) – odstranijo samo žlezno-maščobno tkivo dojke ter ohranimo kožo dojke s kolobarjem in bradavico. |
Mastektomija | Mastektomija Rak dojke | Kljub čedalje večjim možnostim za ohranitvene operacije dojk pri raku dojk je v nekaterih primerih lahko mastektomija boljša ali edina možnost kirurškega zdravljenja. Indikacije za mastektomijo so naslednji primeri raka dojk:
neugodno razmerje med velikostjo tumorja in velikostjo dojke,
multicentričnost bolezni (prisotnost več tumorjev v različnih delih dojke),
vnetni rak dojk po predoperativnem sistemskem zdravljenju,
nosečnost v prvem trimesečju,
če so prisotne kontraindikacije za pooperativno obsevanje,
razsejan rak dojke (v nekaterih primerih).
Dodatno je mastektomija indicirana pri ženskah, ki nimajo raka dojke, vendar je pri njih tveganje za pojav te bolezni v prihodnosti visoko zaradi prisotnosti mutacij v genu BRCA1 ali BRCA2. V teh primerih gre za t. i. preventivno mastektomijo. |
Mastektomija | Mastektomija Drugo | Mastektomija se uporablja tudi na drugih področjih, poleg zdravljenja ali preprečevanja raka dojk. Lahko gre za kozmetični poseg, na primer pri moških z ginekomastijo, vendar v tem primeru obstajajo tudi manj invazivni kirurški pristopi. Mastektomija je lahko indicirana tudi pri transspolnih moških, kot poseg za kirurško potrditev spola. |
Mastektomija | Mastektomija Rekonstrukcija dojk | Rekonstrukcija dojke po mastektomiji je danes pomemben del zdravljenja raka dojk in jo je možno in upravičeno opraviti pri večini bolnic. Cilji rekonstrukcije so povrnitev estetske celovitosti in integritete telesa, izboljšanje psihofizičnega stanja ženske ter povečanje kakovosti življenja po zdravljenju raka dojk. Rekonstrukcija dojke lahko sledi neposredno njeni odstranitvi (takojšnja ali primarna rekonstrukcija) ali pa se opravi po končanem onkološkem zdravljenju (odložena ali sekundarna rekonstrukcija). Odstanjeno tkivo dojke se lahko nadomesti z lastnim tkivom (avtologna rekonstrukcija; tkivo se pridobi iz trebuha, stegen, hrbta ali zadnjice), z vsadkom ali kombinacijo obeh. |
Frederick Fleet | Frederick Fleet | Frederick Fleet, britanski mornar, ladijski opazovalec, častnik in pomorščak * 15. oktober 1887 Liverpool, Združeno Kraljestvo † 10. januar 1965 Southampton, Združeno Kraljestvo.
Fleet je bil član posadke, ki je preživel potop ladje RMS Titanic potem, ko je ta v severnem Atlantiku trčila v ledeno goro. Fleet je bil skupaj z Reginaldom Leejem na opazovalnem jamborju, ko sta opazila ledeno goro pred ladjo. Fleet jo je prvi opazil, trikrat pozvonil na zvonec in nato poročal na ladijski most, ko je rekel: "Ledena gora, naravnost pred nami!"
Fleet je pri poznejših poizvedbah o potopitvi pričal, da bi, če bi bil z Leejem imela daljnogled: "Lahko bi jo videli (ledeno goro) nekoliko prej." Na vprašanje, koliko prej, je odgovoril: "No, dovolj, da bi z ladjo lahko pravočasno zavili mimo." V poznejšem življenju je Fleet doživel hudo depresijo in posledično storil samomor z obešanjem januarja 1965. |
Frederick Fleet | Frederick Fleet Zgodnje življenje in pomorska kariera | Fleet se je rodil v Liverpoolu 15. oktobra 1887. Očeta ni nikoli poznal, mama pa ga je zapustila in z drugim moškim pobegnila v Springfield v Massachusettsu v ZDA, da ga ne bi več videla ali slišala zanj. Fredericka Fleeta je vzgojil naslednik njegove družine in daljnih sorodnikov. Leta 1903 je kot deček odšel na morje in se potrudil, da je za poklic postal mornar.
Preden se je pridružil posadki ladje RMS Titanic, je več kot štiri leta služil kot opazovalec na ladji RMS Oceanic. Kot mornar je Fleet zaslužil pet funtov na mesec plus dodatnih 5 funtov za opazovanje na opazovalnem jamborju. Aprila 1912 se je Fleet pridružil Titanicu skupaj s še petimi opazovalci. |
Frederick Fleet | Frederick Fleet R.M.S. Titanic | 10. aprila 1912 se je Fleet v Southamptonu vkrcal na RMS Titanic. Ladja je naredila dva postanka, v Cherbourgu v Franciji in v Queenstownu na Irskem, preden je zaplula na Atlantik proti ZDA. Plovba je potekala brez večjih težav do 14. aprila 1912 zvečer. Tiste noči sta Fleet in njegov pomočnik Reginald Lee ob 22:00 odšla na opazovalni jambor ter s tem nadomestila prejšnja opazovalca Georgea Symonsa in Archieja Jewela. Prejela sta ukaz od drugega častnika Charlesa Lightollerja, naj dobro opazujeta za ledene gore. Noč je bila mrzla, videle so zvezde, lune ne in morje je bilo povsem mirno, zaradi česar je bilo zelo težko opaziti ledene gore, ker se valovi niso zaletavali vanj. Čeprav sta Fleet in Lee že večkrat prosila posadko za daljnoglede, jih nikoli nista dobila. Zaradi tega sta opazovalca opazovala z lastnimi očmi.
Ob 23:39 je Fleet opazil pred Titanicom ledeno goro, nato pa je trikrat pozvonil na zvonec in po telefonu poklical na ladijski most, da bi opozoril dežurne častnike. Na njegov klic se je oglasil šesti častnik James Paul Moody, na kar je Fleet vprašal: "Je kdo tam?" Moody je odgovoril: "Ja, kaj vidite?" Fleet je nato rekel: "Ledeno goro, naravnost pred nami!". Moody se je zahvalil za njegovo sporočilo in takoj obvestil takrat dežurnega častnika na ladijskem mostu, Williama McMasterja Murdocha. Čeprav je ladja zavijala v levo, se ni povsem uspela izogniti ledeni gori in je ob 23:40 zadela rob ledeno gore. Po trku sta Fleet in Lee še dvajset minut ostala na opazovalnem jamborju.
Ob 00:00 15. aprila, sta Fleet in Lee zapustila opazovalni jambor potem, ko sta ju poklicala prejšnja opazovalca Alfred Frank Evans and George Hogg. Ko sta prišla na palubo sta dobila ukaz naj začneta pripravljati ladijske reševalne čolne. Fleet se je vkrcal na reševalni čoln št. 6 na levi strani ladje. Minuto pozneje, ko je bil čoln pripravljen na spuščanje, je drugi častnik Lightoller vkrcal Roberta Hichensa in mu ukazal biti glavni v čolnu. Potem, ko je čoln zapustil potapljajočo se ladjo, je bil Fleet eden od dveh mornarjev na krovu čolna št. 6, ki je veslal. Milijonarka Margaret Brown je predlagala, da se čoln vrne do ladje in vanj vkrcajo še enega mornarja, vendar je Hichens oglaševal. Ker ni bilo nobenega mornarja, ki bi znal dobro veslati, se jim je pridružil kanadski potnik Arthur Godfrey Peuchen pridružil veslat, ko jim je povedal, da ima izkušnje z veslanjem.
Ko je bil čoln oddaljen od potapljajoče se ladje, je poskušal doseči sijoče luči ladje v daljavi, za katero se je mislilo, da je SS Californian. Medtem ko je Hichens ostal glavni v čolnu, sta Fleet in Peuchen še naprej veslala. Argumenti in problemi so se pojavili na čolnu 6, ko je Hichens nenehno sitnaril in težil potnikom naj veslajo, vključno z Margaret Brown in Helen Churchill Candee. Kasneje ponoči je prišlo do prepira, da naj se vrnejo reševati preživele, pri čemer jih je Hichens opozorili, da naj se ne vračajo, češ da jih bodo plavalci prevrnili. Reševalni čoln je končno prispel do RMS Carpathie ob 6:00 uri zjutraj, 15. aprila 1912.
Po potopu je bil Fleet na obeh preiskavah. V ZDA ga je sprejel vodja William Alden Smith, ki mu je večkrat dejal, da se katastrofa ne bi zgodila če bi bil bolj pozoren in da bi bolje opazoval na morje. "Če bi bili opremljeni z daljnogledom, se to ne bi zgodilo" je dejal Fleet. Pred britansko preiskavo je bil podvržen dolgemu pregledu, pogosto ponavljajočemu, za katerega ni hotel odgovoriti na številna vprašanja. Lord Mersey, vodja britanske preiskovalne komisije, je Fleetova poročila zaključil tako, da mu je rekel, da je hvaležen za svojo pripravljenost odgovarjati na vprašanja kljub razjeznosti, ko je odgovarjal na vsako vprašanje. Fleet se je nato močno zahvalil: "Hvala." |
Frederick Fleet | Frederick Fleet Svetovni vojni in poznejše življenje | Fleet je po potopu Titanica, služil kot opazovalec na njeni sestrski ladji RMS Olympic, preden je avgusta 1912 zapustil družbo White Star Line, ko je ta ravnala drugače saj jo je močno prizadela potopitev Titanica. Naslednja 24 leta je služil za različna ladjarska podjetja, vključno z družbo Union-Castle. Fleet je služila na trgovskih ladjah v prvi svetovni vojni. Kasneje je med letom 1920 in 1930 znova služil kot opazovalec in mornar na ladji RMS Olympic. Ko je leta 1936 zapustil delo na morju, ga je ladjedelnica Harland & Wolff najela za delo v ladjedelnicah podjetja v Southamptonu. Medtem ko je delal tam, je živel z ženinim bratom. Ponovno je služil na ladjah med drugo svetovno vojno.
Leta 1917 se je Fleet poročil z Evo Ernestine Le Gros.
Pozneje, ko se je kmalu upokojil, je Fleet postal prodajalec časopisov v težkih gospodarskih časih. |
Frederick Fleet | Frederick Fleet Smrt | Kmalu po božiču, 28. decembra 1964 je Fleetova žena Eva umrla, njen brat pa je Fleeta vrgel iz hiše in ga ni več hotel sprejeti. Posledično je Fleet padel v depresijo in se 10. januarja 1965 obesil na vrtu svojega doma. Ob svoji smrti je bil star 77 let. Fleet je bil pokopan v grobu na pokopališču Hollybrook v Southamptonu. Ta grob je ostal neoznačen do leta 1993, ko je bil z donacijami, ki jih je zbralo zgodovinsko društvo Titanic, postavljen nagrobni spomenik. |
Kap | Kap | Kap (insult) je nagla oslabitev ali prekinitev delovanja določenega organa. Do kapi pride, ker pride do nenadne spremembe v dotičnem organu. Poznamo:
srčno kap (miokardni infarkt),
možgansko kap (cerebrovaskularni insult),
vročinsko kap – pogovorno za toplotni udar.
Kap je lahko tudi:
kap vinske trte, ki ji povzročajo določene vrste gliv
kap (arhitektura), arhitekturni element, najnižji del strehe |
Heinz Arnold | Heinz Arnold | Heinz Arnold, nemški častnik, vojaški pilot in letalski as, * 12. februar 1919, Flöha, † 17. april 1945, padel v boju. |
Heinz Arnold | Heinz Arnold Življenjepis | Arnold je v Luftwaffe vstopil 5. septembra 1939, ko se je vpisal v šolo za vojaške pilote v Tutowu. Sprva se je učil za letalskega tehnika, s šolanjem za vojaškega pilota pa je začel 27. januarja 1940 v 12. učnem polku za vojaške pilote. Šolanje je nadaljeval v Parndorfu, pri šoli za pilote lovskih letal Jagdfliegerschule 5, kamor je prišel 11. decembra 1940.
Svojo aktivno letalsko kariero je začel pri 5. lovski skupini (JG 5) na vzhodni fronti. Do konca leta 1944, ko je bil premeščen v JG 7, da bi tam letel z novimi reaktivnimi lovci Messerschmitt Me 262 je zbral že 42 zračnih zmag.
Dodeljen je bil 11./JG 7, s katerim je dosegel sedem zmag, med katerimi so bili tudi štirje štirimotorni bombniki. 17. aprila 1945 so Heinza Arnolda sestrelila ameriška lovska letala, najverjetneje North American P-51 Mustang. Takrat je Arnold sodeloval v jurišni akciji v bližini mesta Großebersdorf.
Heinz Arnold je skupaj dosegel 49 zračnih zmag, med katerimi jih je kar 42 dosegel na vzhodni fronti, kljub temu pa ni znano, da bi bil odlikovan s katerim od prestižnejših odlikovanj. |
Jožef Anton Demšar | Jožef Anton Demšar | Jožef Anton Demšar (tudi Dembscher ali Demscher) slovenski pravnik in pedagog, * (?), Idrija, † 29. marec 1770, Dunaj. |
Jožef Anton Demšar | Jožef Anton Demšar Življenjepis | Demšar je doktoriral na dunajski pravni fakulteti ter postal dvorni in sodni odvetnik na Dunaju. Po letu 1736 je postal profesor pravnih določb iz starih rimskih zakonikov (pandéktov /v zakonodaji cesarja Justinijana zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov iz drugega in tretjega stoletja n. št.) na isti fakulteti. |
Jožef Anton Demšar | Jožef Anton Demšar Delo | Demšar je leta 1745 izdal obsežno knjigo v dveh delih Splošne osnove rimskega pravoznanstva (Genuina jurisprudentiae Romanae fundamenta), ki je prvo tako sistematično delo kakega slovenskega pisca. |
Hunter | Hunter Kraji in naselja | Hunter, Arkansas
Hunter, Kansas
Hunter Township, Minnesota
Hunter, New York
Hunter, Severna Dakota
Hunter, Ohio
Hunter, Oklahoma
Hunter, Tennessee
Hunter, Wisconsin |
Hunter | Hunter Ljudje | Bill Hunter (*1940), igralec
David Hunter (1803—1888)
Evan Hunter (*1926)
Holly Hunter (*1958), ameriška igralka
Ian Hunter
John Hunter (Novi Južni Wales) (1737—1821)
John Hunter (1728—1793), škotski kirurg
John Hunter (*1943), novozelandski veslač
Kim Hunter (1922—2002)
S. L. Hunter
William Hunter (anatom) (1718—1783)
William Hunter (protestant) (1535—1555)
Robert Hunter |
Zablatje | Zablatje | Zablatje so naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Legrad Koprivniško-križevske županije. |
Róbert Švehla | Róbert Švehla | Róbert Švehla, slovaški hokejist, * 2. januar 1969, Martin, Slovaška.
Švehla je v češkoslovaški ligi igral za kluba MHC Martin in Dukla Trenčín, s katerim je v sezoni 1991/92 osvojil naslov državnega prvaka. Leta 1992 je bil kot 72. izbran na NHL naboru s strani kluba Calgary Flames, po treh sezonah pri klubu Malmö IF v švedski ligi, pa je v ligi NHL odigral osem sezon za Florida Pantherse in eno za Toronto Maple Leafse. Skupno je v ligi NHL odigral 655 tekem rednega dela, na katerih je dosegel 68 golov in 267 podaj, ter 38 tekem končnice, na katerih je dosegel en gol in štirinajst podaj.
Za češkoslovaško reprezentanco je nastopil na Olimpijskih igrah 1992 in Svetovnem prvenstvu 1992, kjer je obakrat osvojil bronasto medaljo, za slovaško reprezentanco pa na dveh olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.
Leta 1992 je prejel nagrado Zlatá hokejka za najboljšega češkoslovaškega hokejista leta. Leta 2011 je bil sprejet v Slovaški hokejski hram slavnih. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož, verjetno iz leta 1465–1475, je grafika florentinskega zlatarja, kiparja in slikarja Antonia del Pollaiuola, ki je eden najpomembnejših starih mojstrskih grafikov italijanske renesanse. Grafika je velika 42,4 x 60,9 cm, na njej je pet moških z naglavnimi trakovi in pet moških brez, ki se v parih z orožjem borijo med seboj, z ozadjem iz gostega rastlinja.
Vse figure so postavljene v različnih napetih in atletskih položajih, tisk pa je v tem pogledu napredoval. Slog je klasičen, čeprav se močno pačijo in je njihova muskulatura močno poudarjena. Dve figuri, ki sta najbližji sprednji strani slikovnega prostora, sta v bistvu v isti pozi, gledano od spredaj in zadaj; eden od namenov grafike je bil, da umetnikom predstavijo poze za kopiranje. Za modeliranje teles je bila uporabljena učinkovita in v veliki meri izvirna tehnika gravure. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) Kontekst in sprejem | Giorgio Vasari, ki graviranje zelo pohvali, pravi, da je Pollaiuolo naredil tudi druge grafike, vendar nobena ni ohranjena. Glede na redkost te ima Vasari lahko prav, čeprav je pisal mnogo desetletij kasneje.
Tako kot Andrea Mantegna, prevladujoči italijanski grafik tistega časa s sedežem večinoma v Mantovi, predlagajo, da Pollaiuolo plošče morda ni graviral sam, ampak je za njihovo zasnovo najel strokovnjaka. Vendar to ostaja stališče manjšine. Graviranje je bilo bistveno zlatarsko znanje, Pollaiuolova delavnica pa je izdelovala niello gravirane plošče. Ocene datacije gravure se gibajo od približno 1465 do približno 1489. Tako kot pri najbolj znanih grafikah tega obdobja so bile številne neposredne kopije narejene v gravuri in v lesorezu , vključno s tisto, ki jo je izdelal Johannes iz Frankfurta približno leta 1490 in so si jo pogosto izposojali in posnemali, na primer na risbi verjetno Rafaela. To je prvi odtis, ki je bil podpisan s polnim imenom umetnika (na ploščici na levi zadnji strani), v nasprotju z začetnicami ali monogrami, ki so jih uporabljali številni grafiki.
Grafika se očitno sklicuje na delo Mantegne, čeprav negotovost glede datiranja del obeh umetnikov pomeni, da je smer vpliva nejasna. Mantegna je naredil dve veliki gravuri Bitke morskih bogov, on ali njegovi privrženci pa so ustvarili številne druge moške akte, ki so se borili pod različnimi klasičnimi naslovi. Kljub običajnim poskusom umetnostnih zgodovinarjev, v tem primeru tudi Erwina Panofskega, da bi določeno temo za gravuro pripisali določeni osebi ali predmetu, verjetno ni bila nobena predvidena. Dve osrednji figuri oprijemata konce velike verige, kar lahko nakazuje, da jih je treba obravnavati kot gladiatorja.
Vasari je o Pollaiuolu zapisal:
Po drugi strani se domneva, da je imel Leonardo da Vinci delno v mislih Pollaiuola, ko je zapisal, da umetniki ne bi smeli:
Nedavni članek nakazuje, da slika prikazuje dvoboj dveh plemičev, ki se je izoblikoval v širše spopadanje nižjih slojev. Nadalje se trdi, da bi sodobniki Pollaiuola prepoznali razliko v družbenem sloju med borci na podlagi razlik v oklepu, orožju in dejanjih. Te in druge označevalce lahko zasledimo v literarnem viru, pravni razpravi Giovannija da Legnana Tractatus de bello, de represaliis et de duello iz konca 14. stoletja.
Nedavna poizvedovanja o pomenu dela tudi kažejo, da je ta izjemna bojna scena vplivala na umetnike tudi po Mantegni. Medtem ko so gole figure idealizirane skozi različne poze, jih je mogoče vedno znova videti v drugih delih, ki so jih izdelali drugi beneški umetniki, kot je Jacopo de' Barbari v svoji Bitki med satiri in moškimi, ki je bila končana tik pred koncem leta 15. stoletje. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) Stanje | Kot večina grafik iz 15. stoletja je tudi Bitka golih mož redka. Edinstven prvi odtis je v sobi grafik Clevelandskega muzeja umetnosti je na splošno sprejet kot najboljši, še približno devetinštirideset je ohranjenih drugih odtisov (posamezni primeri), kar je pravzaprav veliko število za grafike iz 15. stoletja. V tem obdobju je bil tisk še zelo težek, kar je verjetno prispevalo k majhnemu številu ohranjenih odtisov - iz obrabljenega stanja plošče je razvidno, da je bilo natisnjenih veliko število, verjetno v stotinah. Med obema odtisoma ni bistvenih razlik.
Obstoj prvega odtisa se je uresničil šele leta 1967, potem ko je Cleveland odkupil odtis iz Lihtenštajnskega muzeja. Najboljši drugi odtis ima umetniški muzej Fogg na Harvardu; zdi se, da je edini, natisnjen preden je plošča dobila prasko in papir in vodni žig bi se zdelo natisnjen blizu časovnega odtisa v Clevelandu. Za dve kopiji na lesorezu je mogoče dokazati, da sta bili kopirani iz prvega stanja. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) Datacija | Čeprav je večina umetnostnih zgodovinarjev delo datirala v obdobje 1465–1475, je bilo leta 1984 predpostavljeno, da odtis črpa neposredno iz rimske skulpture, za katero je bilo znano, da je bila leta 1489 izkopana v Rimu, Tri satire zadavi kača (danes Gradec, Avstrija). Pollaiuolo je bil v Rimu od leta 1484, kar bi pomenilo, da je bila izdelana tam. Ta predlog ostaja predmet razprave. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) Ohranjeni odtisi | Obstaja petdeset odtisov, za katere je znano, da so bili ohranjeni do leta 1939; njihova distribucija daje zanimiv vpogled v širjenje vrhunskih starih mojstrskih odtisov. Kot pri popisu prebivalstva v Langdaleu leta 2002, jih je v ZDA šestnajst, vsi so očitno prispeli od leta 1890 in večinoma v obdobju 1930–1960. Italija ima devet odtisov, Anglija pet, Pariz pa tri. Leta 1939 jih je bilo v Nemčiji pet, od katerih se zdi, da je bil en med njimi vsekakor uničena med drugo svetovno vojno, drug 'izgubljen' iz Bremna in en po vojni. Drugi odtisi zunaj Evrope so v Melbournu in Ottawi; v Evropi imajo odtise Albertina na Dunaju, Nizozemska (3), Strasbourg (1) in Budimpešta. Dva od treh odtisov v Švici sta edina na svetu, ki sta še vedno v zasebnih zbirkah. |
Bitka golih mož (gravura) | Bitka golih mož (gravura) Reference | Cleveland Museum of Art Very full Cleveland feature on the print accessed 14 June 2014.
Langdale, Shelley, Battle of the Nudes: Pollaiuolo's Renaissance Masterpiece, The Cleveland Museum of Art, 2002.
Levinson; Laurie Smith Fusco in Jay A. Levinson (ed.) Early Italian Engravings from the National Gallery of Art, pp. 66–80, National Gallery of Art, Washington (Catalogue), 1973,LOC 7379624
Metropolitan Museum of Art, New York: "Antonio Pollaiuolo: Battle of Naked Men (17.50.99)". In Timeline of Art History. 2000–8. (October 2006)
Zucker, MJ, in KL Spangeberg (ed), Six Centuries of Master Prints, Cincinnati Art Museum, 1993, no 16,ISBN 0-931537-15-0 |
Kapelski Vrh, Kraljevec na Sutli | Kapelski Vrh, Kraljevec na Sutli | Kapelski Vrh je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Kraljevec na Sutli Krapinsko-zagorske županije. |
Jože Šmit | Jože Šmit | Jože Šmit, slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar, * 1. februar 1922, Tlake pri Rogatcu, † 7. februar 2004, Ljubljana, pokopan je v Litiji.
Rodil se je v srednji kmečki družini očetu Karlu in materi Antoniji (rojena Rajher). Šmit je leta 1941 maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, 1942-1943 je študiral gozdarstvo na dunajski univerzi. Kot nemški vojak je ob zavezniški invaziji v Normandiji prišel v vojno ujetništvo, se v Združenem kraljestvu pridružil Prekomorski brigadi in se z njo vrnil v Jugoslavijo. Po osvoboditvi je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in slavistiko. Svojo poklicno pot je začel kot novinar pri Kmečkem glasu (1947-1964), dolga leta je bil nato lektor pri Mladinski knjigi in urednik Cicibana (1964-1977). Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal pa je tudi leposlovje iz latinščine, nemščine, romunščine in srbohrvaščine, zaslovel pa je predvsem s prevodi rimskega pesnika Katula.
Šmit je pesnik nežnih, otožnih razmišljanj o osebnem razmerju do sveta in ljubezni. Povezan je z naravo, izročilom človečanskih in pesniških vrednot. V iskreni pesniški govorici, prostem stihu in jasnih podobah govori o mladostnih občutjih, razmišlja o življenju in novem času, izpoveduje domovinska in ljubezenska čustva. Pesnikov čustveni svet prepletajo razumska spoznanja o človeku in življenju, hrepenenje po domačem kraju, po mladostni sreči in spomini na vojno. |
Jože Šmit | Jože Šmit Pesniške zbirke | Srce v besedi (1950)
Dvojni cvet (1953)
Trepetlika (1962)
Lirika časa (1965)
Lirična postila (1965)
Kolosej iz cedelike (1967)
Kako bomo umirali (1970)
Zlo stoletja (1971)
Hoja za Katulom (1972)
Grenki med (1990) |
Jože Šmit | Jože Šmit Druga dela (knjige za otroke v prozi in v verzih) | Marjetka (1951)
Kaj nam je popisal Jakec (1953)
Pol za šalo pol za res (1956)
Kdo živi v tej hišici (1959)
Ježek se ženi (1974) |
Šasija | Šasija | Šasija (fr. Chassis) je nosilna struktura vozil, lahko pa tudi drugih naprav. Šasija je analog okostja pri živalih.
Pri motornih vozilih je šasija nameščena spodaj, nanjo so pritrjeni motor, menjalnik, diferencial, vzmetenje in pogonska gred. |
Aaron Taylor-Johnson | Aaron Taylor-Johnson | Aaron Perry Johnson, britanski gledališki, televizijski in filmski igralec, * 13. junij 1990, High Wycombe, Anglija, Združeno kraljestvo. |
Aaron Taylor-Johnson | Aaron Taylor-Johnson Zgodnje in osebno življenje | Od leta 1996 do leta 2008 se je šolal na šoli Jackie Palmer Stage School.
Njegova starejša sestra Gemma se je pojavila v filmu Tom & Thomas, kjer je imel glavno vlogo prav on. |
Aaron Taylor-Johnson | Aaron Taylor-Johnson Kariera | Svojo igralsko kariero je začel leta 2001 v televizijski seriji Armadillo.
Leta 2002 se je pojavij v filmu Tom & Thomas, v glavni vlogi, istega leta v seriji San Giovanni - L'apocalisse, naslednje leto pa v serijah The Bill in Behind Closed Doors.
Leta 2004 je dobil vloge v serijah Family Business in Feather Boy ter v filmu Dead Cool, leta 2006 v serijah The Best Man, I Shouldn't Be Alive in Casualty ter filmih Fast Learners, The Illusionist in Kralj tatov, v katerem je igral glavno vlogo, dvanajstletnega Prosperja.
Leta 2007 igra v filmu The Magic Door in serijah Sherlock Holmes and the Baker Street Irregulars, Coming Up in Talk to Me, leta 2008 pa v seriji Nearly Famous (ki jo konča leta 2008) in filmih Tangice, poljubi in še kaj ter Dummy. Kasneje je med drugim nastopil v filmih Kick-Ass, The Greatest in Nowhere Boy in Chatroom. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih | Festival Stična mladih je vsakoletno srečanje mladih iz vse Slovenije, organizirano v neposredni okolici stiškega samostana.
Gre za najstarejši in hkrati največji festival mladine v Sloveniji. Vsako leto poteka tretjo soboto v mesecu septembru. Organizator je Katoliška mladina, festival se izvaja pod okriljem Medškofijskega odbora za mladino, sofinancirata pa ga Urad za mladino Republike Slovenije in Slovenska škofovska konferenca. Prvi festival je potekal leta 1981 in bil od takrat izveden vsako leto, z izjemo leta 1999, ko je tisto soboto papež sveti Janez Pavel II. drugič obiskal Slovenijo in leta 2020, zaradi prepovedi združevanja, zaradi izvajanja zdravstvenih ukrepov med epidemijo COVID 19.
Na festivalu se v zadnjih letih vedno zbere med 5000 in 9000 mladih iz vse Slovenije. Festival v Stični organizirajo mladi. Pri organizaciji vsako leto sodeluje več kot 200 prostovoljcev. Prostovoljci so mladi z vseh koncev Slovenije, različnih starosti in delujejo v različnih ekipah (ekipa animatorjev, ulična ekipa, ekipa za tehniko, ekipa projektne pisarne, Stična band, …).
Stična mladih je tesno povezana tudi s svetovnim dnevom mladih. Geslo Festivala Stična mladih je enako geslu svetovnega dneva mladih, pripravljalna ekipa pa črpa tudi iz poslanice, ki jo mladim za to praznovanje napiše papež. Eden od glavnih namenov Stične je povezovanje mladosti in vere. Festival želi mladim predstaviti pozitivne vrednote ter da je krščanska vera nekaj zelo aktualnega. Čeprav ga oblikujejo mladi, ki so kristjani, pa je namenjen vsem mladim mladim ne glede na versko prepričanje. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih Zgodovina | Srečanje ima najdaljšo zgodovino med množičnimi srečanji mladih v Sloveniji. Od prvega festivala leta 1981 do danes se je srečanje mladih v Stični spreminjalo, nekatere stvari pa so ostale enake. V 90. letih oziroma letih po osamosvojitvi je Stična dobila tudi tuje goste. Dobila je tudi bolj festivalski značaj, še posebno je bilo to opazno po prvem obisku svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996. Mladi so to leto množično prišli v Stično, število udeležencev je naraslo na deset tisoč. Iz “srečanja slovenske verne mladine” je Stična postala “vseslovensko srečanje mladih”, nato pa je postala preprosto “Stična mladih”. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih 1981: 1. srečanje | Do prvega srečanja je prišlo zaradi obiska brata Rogerja Schutza iz Taizeja 19. septembra 1981. Ob razmišljanju na temo sprave je po župnijah romal tudi taizéjski križ s sporočilom »Z ljubeznijo previhariti trpljenje in zlo in doseči zmago«. Na dan srečanja se je po zbiranju mladih ob 10.00 v stiški baziliki pričela sveta maša, ki jo je daroval tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar ob sodelovanju mariborskega škofa Franca Krambergerja in ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča ter prisotnosti okoli 240 duhovnikov. Po maši so se mladi, ki jih je bilo okoli 4000, zbrali v male skupine, skupaj obedovali in se pogovarjali o pripravljenih vprašanjih. Ob 17. uri se je pričelo bogoslužje božje besede z govorom brata Rogerja. Nagovoril jih je, naj se dejavno vključijo v svoje župnijske skupnosti. Sledilo je še češčenje križa in odhod domov. Že na prvem srečanju je bil za udeležence do Ivančne Gorice organiziran poseben vlak, ki v ta namen vozi še danes. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih 1982–1990: Prvo desetletje – širjenje Stične | Po prvem srečanju so z njimi nadaljevali vsako leto ob istem času. Število mladih se je gibalo med 4000 in 5000. V tem obdobju so glavni del (mašo) prestavili na popoldanski čas, dopoldan pa so po manjših skupinah potekali pogovori in druge delavnice na različne teme. 3. srečanje leta 1983 je zaznamoval obisk 15 škofov iz vse Evrope. S 4. srečanjem leta 1984 so pričeli s tradicijo nagovorov povabljenih gostov iz različnih držav (Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Italije), na 8. srečanju leta 1988 je bil gost kanadski katoliški filozof Jean Vanier, ustanovitelj gibanja Vera in Luč. Na 10. srečanju leta 1990 je kot gost mlade nagovoril in z njimi tudi zapel slovenski glasbenik Aleksander Mežek. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih 1991–2001: Drugo desetletje – samostojna Slovenija | Na 11. srečanju leta 1991, prvič v samostojni državi, so mlade nagovorili različni slovenski misijonarji, skupaj pa so tudi molili za mir na Hrvaškem. Na naslednjih srečanjih v drugem desetletju Stične mladih so mlade kot gostje med drugim nagovorili slovenski alpski smučarki Mateja Svet in Majda Ankele, alpinist Viki Grošelj, glasbeniki Vlado Kreslin, Adi Smolar in Vili Resnik ter glasbena skupina Čuki. Na 17. srečanju leta 1997 je več kot 9000 mladih nagovoril francoski duhovnik Guy Gilbert, ki je spregovoril tudi o svojem delu na ulicah. Na 18. srečanju leta 1998 je število mladih preseglo številko 10000. Leta 1999 je srečanje zaradi papeževega obiska v Sloveniji odpadlo. Leta 2001 so se mladi z dolgim trenutkom molitve v tišini spomnili žrtev napadov 11. septembra. Na tem srečanju je prvič potekal Festival vere in upanja (danes podobno programu za dijake). |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih 2002–2011: Tretje desetletje – dobivanje današnje podobe | V tretjem desetletju je Stična mladih počasi pridobila današnjo festivalsko podobo. Za animacijo v dopoldanskem delu je skrbela skupina animatorjev, zbrana pod imenom Hitri polži. V tem času je svoje delovanje začel tudi Stična bend, ki še danes skrbi za glasbeno spremljavo pri maši in na zaključnem praznovanju po njej. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih 2012–danes: Četrto desetletje – Festival Stična mladih | V tem desetletju se je oblikovala tudi Stična diha. Gre za krajšo različico Stične mladih, ki se odvija na lokalni ravni. Z njo želijo Stično in njene vsebine približati mladim v njihovem domačem okolju. Gost na 35. festivalu leta 2016 je bil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je po maši nagovoril mlade. Organizatorjem je kot priznanje njihovem delu podaril slovensko zastavo. |
Festival Stična mladih | Festival Stična mladih Gesla | Gesla Stične mladih od leta 2006 naprej:
2006: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi …«
2007: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.«
2008: »Prejeli boste moč, ko bo prišel Sveti Duh nad vas, in boste moje priče!«
2009: »Svoje upanje smo naslonili na živega Boga.«
2010: »Ozrl se je vame in me vzljubil.«
2011: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.«
2012: »Veselite se v Gospodu zmeraj.«
2013: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.«
2014: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«
2015: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.«
2016: »Sem orodje Božjega usmiljenja.«
2017: »Velike reči mi je storil Mogočni.«
2018: »Ne boj se.«
2019: »Tukaj sem, zgodi se!«
2020: »Vstani.«
2021: »Utrdi moje korake.«
2022: »Izberi vihar.«
2023: »Kdo praviš, da sem?« |
Rosemary Theby | Rosemary Theby | Rosemary Theby, ameriška filmska igralka, * 8. april 1892, St. Louis, Missouri, † 10. november 1973, Los Angeles.
Thebyjeva je med letoma 1911 in 1940 nastopila v okoli 250 filmih. |
Rosemary Theby | Rosemary Theby Zgodnje življenje in igralska kariera | Rojena je bila kot Rosemary Theresa Theby. V New Yorku je obiskovala Sargent's School.
Prvo filmsko vlogo je dobila v Vitagraphovem filmu The Wager. Leta 1915 je postala ena prvih zvezdnic studijev Universal. Med Prvo svetovno vojno je v svoj dom sprejela litvansko begunko, kateri je omogočila šolanje in je kasneje postala njena hišna pomočnica.
Leta 1918 je dobila vlogo Miss Corintee v filmu The Great Love. V filmu, ki ga je režiral D.W. Griffith je igrala sposobno nemško vohunko. Vloga vohunke je bila prva v nizu vlog fatalistične ženske. Ena zdnjih tovrstnih vlog je bila vloga kitajske vampirke v filmu produkcijske hiše Fox film, Clung, ki ga je režiral Emmett Flynn. Kasneje v karieri je prevzemala bolj resne vloge.
Thebyjeva je bila izključno filmska igralka, ki je nekoč celo zavrnila ponudbo Chaunceya Olcotta, da bi z njim nastopila v gledališki predstavi, s katero bi zaslužila 85 ameriških dolarjev na teden. Takrat je kot filmska igralka zaslužila tedensko 125 dolarjev. Kasneje je svojo odločitev obžalovala, predvsem zaradi izkušenj, ki bi jih na ta način lahko pridobila. |
Rosemary Theby | Rosemary Theby Osebno življenje | Thebyjva je bila v življenju dvakrat poročena. Njen prvi mož je bil igralec in režiser Harry Myers. Po njegovi smrti leta 1938, se je poročila s Truittom Hughesom, s katerim je ostala do konca življenja. Dolga leta je stanovala na naslovu 1907 Wilcox Avenue v Los Angelesu.
Politično je v tekmi za predsedniški položaj leta 1924 podpirala Calvina Coolidga. |
Rosemary Theby | Rosemary Theby Izbrana filmografija | Baby (1915)
The Silent Mystery (1918)
The Great Love (1918)
The Rogue (1918)
Bright and Early (1918)
When a Woman Strikes, 1919
The Mystery of 13 (1919)
Married to Order (1920)
Kismet (1920)
A Connecticut Yankee in King Arthur's Court (1921)
I Am the Law (1922)
More to Be Pitied Than Scorned (1922)
Lost and Found on a South Sea Island (1923)
The Red Lily (1924)
So Big (1924)
As Man Desires (1925)
The Second Hundred Years (1927)
The Port of Missing Girls (1928)
Ten Nights in a Barroom (1931)
The Fatal Glass of Beer (1933)
Man on the Flying Trapeze (1935)
Rich Relations (1937)
One Million B.C. (1940) |
Francesco Acquaviva d'Aragona | Francesco Acquaviva d'Aragona | Francesco Acquaviva d'Aragona, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 4. oktober 1665, Neapelj, † 9. januar 1725. |
Francesco Acquaviva d'Aragona | Francesco Acquaviva d'Aragona Življenjepis | 2. decembra 1697 je bil imenovan za naslovnega nadškofa Larise v Tesaliji; 22. decembra istega leta je prejel škofovsko posvečenje.
6. aprila 1700 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Španiji; s tega položaja je odstopil 7. decembra 1706.
17. maja 1706 je bil povzdignjen v kardinala.
8. junija 1707 je bil postavljen za kardinal-duhovnika S. Bartolomeo all'Isola; 28. januarja 1709 je bil imenovan za kardinal-duhovnika S. Cecilia in 12. junija 1724 za kardinal-škofa Sabine. |
Skalna robida | Skalna robida | Skalna robida (znanstveno ime Rubus saxatilis) je grmovnica iz roda Rubus in iz družine rožnic (Rosaceae) z sadežem istega. Razširjena je v zmerno toplih in arktičnih predelih severne poloble. Sadeži se uporabljajo predvsem v ruski kuhinji. |
Bački Sokolac | Bački Sokolac | Bački Sokolac (izvirno srbsko Бачки Соколац) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Bačka Topola; slednja pa je del Severnobačkega upravnega okraja. |
Bački Sokolac | Bački Sokolac Demografija | V naselju živi 491 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 44,2 let (41,6 pri moških in 46,9 pri ženskah). Naselje ima 209 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,91.
To naselje je skoraj popolnoma srbsko (glede na popis iz leta 2002). |
Velika nagrada Španije 2004 | Velika nagrada Španije 2004 | Velika nagrada Španije 2004 je bila peta dirka Svetovnega prvenstva Formule 1 v sezoni 2004. Odvijala se je 9. maja 2004. |
Amfiteater | Amfiteater | Amfiteater je odprto prizorišče, ki se uporablja za zabavo, kulturne in druge prireditve ter šport. Izraz izhaja iz starogrške besede ἀμφιθέατρον (amphitheatron), od ἀμφί (amphi), kar pomeni "na obeh straneh" ali "okoli" in θέατρον (théātron ), kar pomeni "kraj za gledanje".
Starogrška gledališča so bila zgrajena v polkrogu s stopničastimi vrstami sedežev nad območjem delovanja (odra). Stari rimski amfiteatri so bili ovalni ali okrogli v tlorisu, s sedeži okrog osrednjega prizorišča. V naravi oblikovane tvorbe (prav tako zaradi podobnosti) lahko imenujemo naravni amfiteater.
Trije največji rimski amfiteatri (v prvotnem pomenu besede) na svetu so (po velikosti): Kolosej, amfiteater v Capui, regija Kampanija, Italija in amfiteater El Djem v Tuniziji. |
Amfiteater | Amfiteater Oblika in funkcija | Starodavni amfiteater je nastal, po mnenju raziskovalcev, iz dveh polkrožnih gledališč, zato tudi tako ime. Na nivoju terena je bila običajno ovalna arena, nad njo pa v koncentričnih elipsah razporejeni sedeži, praviloma na umetno zgrajenih brežinah. Te brežine so zgradili nad oboki, pod katerimi so bili hodniki in stopnišča za dostop gledalcev. Celoten objekt je bil obdan z visokim obzidjem in/ali z vdolbino v zemlji. Večina amfiteatrov je bila v celoti ali vsaj delno pokrita z zapleteno platneno streho (vela ali velaria).
Nekateri menijo, da je amfiteater, kot prizorišče predstav gladiatorskih bojev, neodvisna struktura v razvoju gledališča. Le pri gradnji dvorane (cavea) naj bi bil pomemben zgled antično gledališče. Največji antični amfiteater je bil Flavijev amfiteater, kasneje imenovan Kolosej v Rimu.
Material, iz katerega so bili amfiteatri zgrajeni, je bil običajno rimski beton ali konkrecija v opečnih opažih ter kamnita obloga. Glede na možnost izvora lokalnega kamna, so bili amfiteatri iz masivnega kamna (v Veroni, Solinu, Pulju). Fasadni plašč je dajal amfiteatru značilno podobo. Bil je členjen z arkadami v katerih so bili kipi. Amfiteater je imel dve do štiri nadstropja. Med seboj so bila ločena s horizontalnimi venci. V spodnji etaži so bili toskanski ali dorski pilastri, v višjih pa jonski in korintski.
V rimskem cesarstvu so se v amfiteatru odvijali prizori gladiatorskih in živalskih borb (munera et venationes), pa tudi velike gledališke predstave in športna tekmovanja. Z njimi so hranili ljudi pod s sloganom "kruha in iger". Amfiteatri so lahko imeli tudi prefinjeno odrsko tehnologijo, s katero so areno spuščali v tla, ali pa so jo celo popolnoma napolnili z vodo.
V času Cezarja je bil amfiteater v Rimu zgrajen iz lesa in so ga po tekmovanjih podrli. Okoli leta 27 se je ena taka tribuna v kraju Fidenae (vzhodno od Rima) podrla in bilo je ubitih na tisoče ljudi. Po tej tragediji so se amfiteatri gradili le še iz trdnih materialov. V Kampanji je bil amfiteater iz kamna postavljen že v času pozne republike.
V Pompejih so našli najstarejšo tovrstno zgradbo (iz 70-tih). Imenovana je bila spectacula. Ime grške besede amfiteater prvič uporabil Strabon, tudi Jožef Flavij ga omenja v povezavi s Herodom leta 25. Najstarejša omemba besede v grškem jeziku je iz libijske Berenice iz časa okoli leta 8 do 6.
Naraščajoče vrste gledališča so bile imenovane Maenianum. |
Amfiteater | Amfiteater Gledalci | Občinstvo se je ukvarjalo z visokimi stavami na svoje borce. To je pogosto pripeljalo do tekmovalnosti in konfliktov. Nemire so sponzorji kaznovali. |
Amfiteater | Amfiteater Poznejše gradnje | Oblika amfiteatra kot ovalna arena je postala vzor raznim športnim objektom v kasnejših obdobjih. To so stadioni, ki posnemajo ne le osnovno zasnovo, ampak tudi izgled. V klasicizmu so zrasli veliki objekti, ki so ponazarjali moč oblastnikov. Tako je na primer za Olimpijske igre v Berlinu leta 1936, Hitler dal zgraditi Olimpijski stadion za 100.0000 gledalcev. Načrt je najprej izdelal O. March (betonska stavba s steklenimi vmesnimi stenami), a je moderno rešitev Hitler odklonil. Arhitekt Albert Speer je betonsko konstrukcijo obzidal z masivnim kamnom in s tem približal izgled antičnemu amfiteatru.
Tudi Olimpijski stadion v Münchnu se zgleduje po antičnem amfiteatru. Zgrajen je bil leta 1972, zasnova arhitektov Güntherja Böhnischa in Otta Freia. Nogometno igrišče z atletsko stezo leži v umetno narejeni kotlini, okrog katere se v koncentričnih ovalih dvigajo tribune do nivoja terena. Konstrukcijo streh sestavljajo jekleni stebri, preko katerih so napete jeklene vrvi, na sekundarnih vrveh pa so pritrjene plošče, ki tvorijo strešno opno.
Zanimivo rešitev predstavlja gradnja stanovanjskih hiš v mestu Lucca v Toskani. Material iz amfiteatra (stebre in marmorne obloge) so v letih raznesli in uporabili za druge stavbe, predvsem cerkve. Na ohranjenih ostankih, v srednjem veku imenovanih alla Grotta pa so zrastle stanovanjske hiše, ki sledijo eliptični obliki amfiteatra. Tako je nastal zanimiv mestni trg. |
Amfiteater | Amfiteater Rimski amfiteatri | Stari rimski amfiteatri so velike javne zgradbe, krožne ali ovalne oblike in so se uporabljali za razne dogodke: gladiatorske boje, dirke z vozovi, venationes (boje z živalmi) in usmrtitve. Na celotnem območju rimskega imperija so našli okoli 230 rimskih amfiteatrov. Njihove značilne oblike, funkcije in ime so se razlikovale od rimskih gledališč, ki so bolj ali manj polkrožni. Cirkus (podoben hipodromu), ki ima veliko daljšo eno stranico, je bil zasnovan predvsem za dirke s konji in vozovi. Manjši stadioni so bili prvotno načrtovani za atletiko.
Najstarejši rimski amfiteatri segajo v sredino prvega stoletja pred našim štetjem. Večina je bila zgrajena v okviru cesarstva, od Avgustovega obdobja (27 pr. n. št. - 14 n. št.) dalje. Amfiteatri so se gradili po celotnem rimskem imperiju. Največji so lahko sprejeli med 40.000-60.000 gledalcev. Najbolj izpopolnjeni so bili večnadstropni, z arkadno fasado in bogato okrašeni z marmorjem, štukaturo in kipi. Po koncu gladiatorskih iger v 5. stoletju in bojev z živalmi v 6. stoletju, je večina amfiteatrov začela propadati, njihov material so ropali ali reciklirali. Nekateri so bili porušeni, drugi pretvorjeni v utrdbe. |